Zapis o performansu Moja narava in pleteni skulpturi Swelf

»Dobrodošli v moji industriji« so uvodne besede performansa Moja narava performerke Sophie Rodríguez iz Venezuele, v katerem improvizira in pleše z velikansko pleteno skulpturo vulve. Izrečene so na vhodu Stare elektrarne v neposredni bližini skulpture Swelf – delo gledališke ustvarjalke, dramatičarke in performerke Marijs Boulogne, ki služi kot scenografija – in vnaprej začrtajo celotno smer in ton perfomansa. Ta namreč trasira navidezni kontrast med industrijo in osebno naravo, kar počne humorno in igrivo, za kar poskrbi predvsem improvizacijski vidik uprizoritve. Performans in pletena skulptura, ki ob vsaki postavitvi zavzame novo obliko in pri tem uteleša nov sestav tisočih intimnih ženskih oblik in pregibov, sta bila na ogled v sklopu drugega festivala Sindikat odklonskih entitet, ki je med 13. in 18. aprilom nagovarjal simpatizerje robnih urbanih žanrov.

Obe deli (skulptura in performans, ki poteka v neposrednem odnosu do nje), ne glede na to, h kateremu od obeh pristopamo najprej, združujeta element šoka in občutljivost za izumetničenost ali »camp«. Rogata se sami zmožnosti okusa in s tem vzpostavljata dialog z antikulturnimi gibanji 20. stoletja, za katera je v splošnem značilno prevpraševanje vrednostnih hierarhij tega, kar se pogosto imenuje »zahodna kultura«. Roganje zmožnosti okusa v primeru performansa in skulpture poteka v eksplicitno feministični maniri. Pletena skulptura Swelf se tako razprostira v prostoru s težkimi lovkastimi formami in daje vtis rožnatega tujka (»aliena«), ki požira prostor in ljudi v njem. Ta vulvasti tujek preigrava fantazmo monstruozne ženskosti, ki se često pojavlja kot tihi vzrok za legitimacijo ali poskus legitimacije podrejenega mesta ženske v družbi. Medtem Sophia Rodríguez s svojim telesom in govorom nagovarja občinstvo, ga izzove k sodelovanju, tako da se v nekem trenutku, ko plezanje po Swelfu izčrpa njene moči, spočije na hrbtu vsaj nekoliko voljnega udeleženca. Krepitev njenih moči v tem primeru neposredno sovpada s šibitvijo udov udeleženca, ki je postavljen v vlogo razkošnega kanapeja ter prepuščen volji umetnice in improviziranemu gibanju njenega telesa. 

Poleg lahkotnosti in igrivosti, ki jo je mogoče pripisati obema deloma in njuni občutljivosti za izumetničenost, pa hkrati vpeljeta tudi nekoliko resnejše postavke. Sophia Rodríguez gola postopa po prostorih Stare elektrarne s kopico improviziranih gesel, ki izražajo pomisleke o konceptu razmerja in mere. Njeno telo v tovarni, v industrializiranem prizorišču, in tovarna v telesu ali kot telo samo, ki (kot performerka deklarira) proizvaja materijo, snov. V tem vzajemnem razmerju med telesom in tovarno/elektrarno se telo vzajemno veča in manjša. Kot tovarna postaja monumentalno, prekomerno, postaja ontološka kategorija. A v odnosu do pletene skulpture Swelf, po kateri performerka pleza, prepletajoč ude s pletenimi rožnatimi formami (ki dajejo vtis velike razprostirajoče se vulve), postaja majhno, skromno, skoraj miniaturno – postaja snov sama, telo v organu, telo v vulvi, ki se razprostira v avli Stare elektrarne.

Žensko telo, četudi še kar meseno in konkretno, postaja v tem procesu princip, ki presega korporalne limitacije individua, ki performira ali ustvarja. Preči individualizirani prostor dela in seksualnosti (funkciji individualiziranega telesa) v maniri, ki pušča vprašanje osebnosti in individualnosti za sabo, in se kot telo tovarna uteleša v kolektivu vseh navzočih. Lahkotnost in igrivost sta tu katalizator vzpostavljajoče se kolektivnosti v prostorih Stare elektrarne. Odpirata prostor za vse nerodne trenutke govora, ki se zatakne, tujega jezika, ki peša, šal, ki spodletijo med performansom. Torej vse trenutke, ko forma ne steče, ko se kodi visoke kulture razprejo, procesi identifikacije zaustavijo in na plan privrejo anksioznosti seksualiziranega delavskega telesa, telesa tovarne. Izkušnja udeleženca tako vsekakor ni gladka niti izpolnjujoča, temveč ponekod precej klavrna, vendar kot taka morda le nekakšen porodni ali proizvodni krč pri nastajanju novega, sedaj kolektivnega udeleženca ali bolje: kolektivnega akterja na umetnostnem polju.

***

Kriterij je kritiška platforma, ki je zaživela pod okriljem zavoda Bunker v sklopu 20. izdaje mednarodnega festivala Mladi levi. Sourejata jo Alma R. Selimović in Muanis Sinanović. Vsi prispevki so izvirno objavljeni na spletni strani http://www.kriterij.si.