ona glasno vzdihuje, glasneje in glasneje
in potem
tišina
in potem se cajt ustavi
in potem cajt stoji
Spolnost, erotika, fantazije, odnosi skozi perspektivo ženske v današnji družbi. Diskurz o ljubezni, spolnosti, varanju, o partnerskem odnosu je režiser Primož Ekart postavil na oder Štihove dvorane Cankarjevega doma, ki zaradi krožne oblike dovoljuje veliko intimno povezanost med igralci in gledalci, tako da gledalci začutimo, da smo tudi mi del te zgodbe, in se zato z lahkoto poistovetimo z liki. Na odru je ves čas pet igralcev; štiri ženske in en moški, ki sedijo vsak na svojem stolu in so obrnjeni k občinstvu. Pripovedujejo svoje zgodbe in razkrivajo svoja stališča do medosebnih odnosov, pripovedujejo o svojih seksualnih fantazijah - vse to zaradi režijske poteze, da na odru ni rekvizitov, da je fizične igre le malo, da vsega, kar govorijo, igralci ne gestikulirajo in ne prikažejo pa tudi da je igra luči na odru izjemno premišljena - izpade lepo in senzualno. Z načinom govora zabrišejo mejo med vulgarnimi in stilno nezaznamovanimi besedami, saj imajo enak odnos do vsega, kar izgovarjajo, tako da v govoru ne zaznamo zaničevanja ali poudarkov pri seksualnih vsebinah in kletvicah. Med igralci skoraj ni fizičnega stika, pa kljub tej razdalji ustvarijo intimen odnos drug z drugim. Ves čas predstave se izmenjujejo pripovedi treh žensk: Žive (Barbara Cerar), Mire (Mirjam Korbar) in Vesne (Mia Skrbinac). Vse igralke so svojo nalogo izjemno opravile, saj so izdelale večplastne like, ženske, ki imajo svoje želje in hrepenenja, ki pa jih zaradi izvrstne interpretacije zlahka začutimo. Na odru je tudi lik Sanje (Nika Rozman), ki je na oder postavljena kot fizična oseba, ampak glede na interakcije s preostalimi nismo prepričani, ali je resnična oseba ali se pojavlja zgolj v mislih in podzavesti drugih ženskih likov. Poleg igralk je na odru tudi igralec Primož Vrhovec, ki izvrstno upodobi različne moške like – župnika, Petra, Andreja, Filipa; režiser je z odločitvijo, da en moški igra vse moške like, postavil ženske v ospredje, ob tem pa v gledalcu vzbudil občutek enoplastnosti moških. Vsi igralci imajo črne kostume (kostumografka Jelena Proković) z nekaj rdečimi dodatki, ki delujejo zapeljivo, a vseeno ne ceneno ali prostaško. Videti je, kot da so kostumi izdelani za igralce in ne zgolj za posamezne like, saj se zdi, da se v kostumih odražajo tudi osebnosti igralcev.
Jabolko kot simbol greha, ki nas zaznamuje že stoletja, v predstavi zaživi kot nekaj prijetnega, kar ljudi izpolnjuje, in nekaj, brez česar ne moremo.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.