Erotična drama to jabolko, zlato, ki jo je napisala izjemna slovenska dramatičarka Simona Semenič, je krstno uprizoritev doživela v Cankarjevem domu v režiji Primoža Ekarta. Štihova, pogosto imenovana tudi okrogla dvorana na obiskovalca že takoj ob vstopu naredi močan vtis, saj prizorišče s to amfiteatrsko obliko gledalcem (in pa tudi ustvarjalcem) predstavlja poseben izziv, s tem pa v njih, še pred dejanskim začetkom predstave, vzbudi zanimanje. V dvorani nas torej pričaka odprta scena brez zavese, ki bi ločevala gledalce od odrskega dogajanja; s tako postavitvijo pa so tudi igralci podvrženi stalnemu opazovanju, saj se ne morejo nikamor »skriti«.
Ob prepletu polnih, duhovitih dialogov in monologov nas skozi zgodbo, polno erotike in senzualnih opisov, popeljejo trije glavni ženski liki. S pomočjo Vesne (Mia Skrbinac), Žive (Barbara Cerar) in Mire (Mirjam Korbar), protagonistk v različnih življenjskih obdobjih in z različnimi željami in hrepenenji po spolnih aktih, smo soočeni z ženskim pogledom na spolnost in nasploh na odnose dveh oseb v telesnem razmerju. Jabolko, prepovedani sadež in simbol spoznanja, je v tej zgodbi predstavljeno kot »hvala« ali »hvalnica« užitku in ne kaže več na to, da je spolnost nekaj slabega, nizkotnega, manjvrednega. Avtorica je uporabila kar nekaj sočnih in žgečkljivih izrazov, ki so na igriv, sproščen in komičen način lepo padli v besedilo in zaobjeli celoto. Božanski sad združuje žensko in moškega. Kar je novega, je, da se pojavi tudi biseksualnost, in jabolko med seboj združuje tudi ženske. Skratka gre za dramsko igro, polno erotičnih prizorov in fantazij, s katerimi se spopadajo protagonistke.
Pomembno vlogo ima tudi Sanja, ki jo je izvrstno upodobila Nika Rozman. Že samo ime nam pušča odprto pot za interpretacijo. Njen lik je prisoten pri vseh treh protagonistkah predstave in si ga lahko razlagamo kot njihov glas iz sanj in sanjarjenja, lahko pa si ga razlagamo kot dejansko osebo. Ženski liki se po pomoč in nasvete zatekajo tudi k župniku, ki ga je poleg vlog Andreja in Petra odigral odlični Primož Vrhovec. Vse tri hodijo k spovedi v upanju, da jim bo vsaj nekdo - torej župnik, prisluhnil in pomagal rešiti njihove težave.
Erotična drama, ki je polna sočne telesnosti, erotičnih odnosov in nasploh telesnih stikov dveh posameznikov, je bila predstavljena z minimalnimi gibi in medsebojnimi kontakti. Tudi scena v igri je bila zelo preprosta in se med predstavo ni spreminjala. Vsa seksualnost je bila uprizorjena skozi tekst, ki so se ga igralci zelo dobro lotili in ga dovršeno izvedli. Kostumografija očitno kaže na seksualnost, saj so bile vse glavne igralke oblečene v črna oblačila, vsaka pa je imela na sebi drugačen rdeč dodatek, ki je to seksualnost še bolj poudaril.
Glede na napovednik premiere sem skozi igro pričakovala bistveno več telesnosti in nasploh kontaktov med igralci. Kljub neizpolnjenim pričakovanjem menim, da so se izvedbe v celoti lotili odlično, in me njihov »bolj negiben in nefizičen način« sploh ni motil, saj je vsak posameznik več kot izvrstno odigral svojo vlogo in se skozi dinamičen diskurz vanjo popolnoma vživel.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.