Štiri ženske, skrivne fantazije, spolne frustracije, varanje, pohota, seks.
Živa (Barbara Cerar) je poročena, vendar svoje fantazije uresničuje z drugimi moškimi. Cerarjeva in Vrhovec odlično prikažeta površinski zakon med Živo in Petrom. Peter dela, veliko je zdoma, živa pa mesene užitke išče pri drugih moških. Mirjam Korbar vrhunsko odigra lik vdove Mire, njen zakon je bil mlačen, v moža ni bila nikoli zares zaljubljena pa tudi seks z njim je ni posebej navduševal. Hrepeni po moževem bratu dvojčku Jakobu, vendar se kljub temu izmika srečanju z njim. Korbarjeva odlično prikaže stisko ženske, ki vse življenje ljubi ter postavlja ljubljeno osebo na piedestal, vendar pa, ko ima priložnost, ne stori ničesar. Spolne potrebe teši s Sanjo (Nika Rozman), ki jo spodbuja, naj uresniči svoje fantazije. Morda se na prvi pogled zdi, da je Sanja obstranski lik, vendar ima v življenju drugih ženskih likov veliko vlogo, spodbuja jih, da se v življenju postavijo zase in zahtevajo, kar jim pripada in kar si želijo. Z njimi je povezana tudi seksualno. Rozmanova drzno predstavi lik biseksualne ženske, ki se zaveda sebe, hkrati pa poskuša svoje ljubimke osvoboditi frustracij. Pri preostalih treh ženskah dobimo občutek, da v vročih in čutnih odnosih s Sanjo iščejo nekaj, česar ne najdejo z moškimi, vendar pa jih to v končni fazi ne zadovolji. Vesna (Mia Skrbinac) navduši z briljantno igro ženske, ki se ne sramuje svojih seksualnih podvigov. Brezsramno prizna svoje spolne izkušnje, žre pa jo, da je svojemu profesorju pustila, da se je je neprimerno dotikal, ona pa mu je to z bedastim nasmeškom dovolila. Zanimivo in povsem resnično je, da se ji kljub njeni promiskuitetni spolni zgodovini zdi ravno ta dogodek grešen ter izprijen. Tako nas Skrbinac prepriča, da je najbolj sramotno prodati svoj ponos. Primož Vrhovec je zahtevno nalogo, upodobiti štiri različne moške like, opravil odlično. Odigral je vlogo župnika, ki posluša skrivne želje in fantazije žensk pa tudi njihova najgloblja priznanja, Živinega moža Petra, ljubimca Andreja pa tudi Vesninega fanta Filipa.
Igralci igrajo z občudovanja vrednim zanosom. Poredna, žgečkljiva besedila prepletajo s čutnimi stoki in vzdihi. Velik poudarek je na njihovi igri z glasovi, saj se le redko fizično dotaknejo, vse pa odlično nadomestijo s spremembo barve glasu in nam pričarajo bolj intimno vzdušje, kot bi ga dotik sam.
Na odru je v krogu postavljenih pet stolov, na njih sedijo igralci, obrnjeni proti publiki. Prisotna je intimna vez med njimi in publiko (predstava se je namreč odvijala v Štihovi dvorani, kjer so sedeži v krogu razporejeni nad odrom) zdi se, da posegamo v nekaj privatnega, v neko intimno priznanje žensk, ki brez sramu odvržejo moralne zadržke in se nam razgalijo. Skrivnostno zatemnjena dvorana in čutna igra reflektorjev dodata intimi skrivnosten pridih. Igralci so oblečeni v skrivnostne zapeljive, čutne, črne kostume, izstopajo pa tudi spogledljivi rdeči salonarji ter šminka (kostumografka Jelena Proković).
Žgečkljivo, erotično, vulgarno besedišče, začinjeno s kančkom humorja, osupljiva igra in skrivnostno vzdušje nas popeljejo v skrivne, prepovedane globine ženske, trgajo stereotipe in zagrizejo naravnost v to jabolko, zlato.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.