Pri gledanju improvizacijskih plesnih predstav je zanimivo opazovati njihovo spremenljivost. Ko namreč opazimo, kaj se spreminja iz predstave v predstavo ali iz prizora v prizor, lahko vse bolj razberemo tudi načelo, ki ostaja isto. Če je seveda načelo dovolj berljivo. Improvizacijske predstave sicer pogosto temeljijo na vlogi naključja, vendar vedno hodijo po tanki črti med naključjem in berljivostjo. Naključnost lahko vodi v neberljivost, ta pa v upad pozornosti; preočitna berljivost pa lahko ustvari pričakovanja in zaustavi improvizacijski vzgib. Pri presoji predstave Konstelacije, ki se je odvila na velikem odru Španskih borcev, se zdi vprašanje naključja še predvsem pomembno, saj predstava združuje več kot deset različnih plesnih in glasbenih ustvarjalk_cev (ples Alja Branc Barbosa, Milan Tomášik, Urška Centa, Andreja Rauch Podrzavnik, Žigan Krajnčan, Kristýna Peldová, Lara Matea Ivančič, Sara Janašković; glasba Rok Zalokar, Kristijan Krajnčan, Boštjan Simon). Ne opazujemo le načela, ki usmerja dinamiko ter komunikacijo plesalk izjemno različnih telesnih dispozicij in plesnih slogov, ampak tudi načelo, ki določa razmerje med gibom in glasbo (umetniško vodstvo Sara Janašković).

Slogovno in estetsko se predstava vpenja v glasbeno-improvizacijsko tradicijo avantgardnega oziroma free jazza, ki ga zaznamujeta odmik od funkcionalne harmonije ter prestop v red večglasja in toka zavesti. Ravno zaradi izrazitega večglasja v gibu se je mestoma težko osredotočiti na eno situacijo ali na eno gibalno dejanje. Gibalna improvizacija ima seveda drugačne omejitve kot glasbena, saj ljudje lahko slišimo več zvokov hkrati, ne moremo pa videti več gibov hkrati (sploh če se dogajajo na različnih delih odra), poleg tega pa je naše opazovanje (ne)skladnosti gibov vselej odvisno od tega, kam usmerjamo svoj pogled oziroma pozornost. Našo pozornost v tem primeru vodijo plesalci, ki izmenično prevzemajo vodilno in sledilno vlogo pri predlaganju in zaključevanju gibalnih sekvenc. Medtem ko je na prehodih med prizori opaziti določene strukturne poudarke, simultano dogajanje na več mestih hkrati mestoma preveč obremeni naš pogled, zato včasih spregledamo pričetke ali zaključke gibalnih sekvenc. Plesalci in plesalke se na odru zberejo postopoma, v nadaljevanju predstave pa oder večinoma naseljujejo kot skupina, kar našo pozornost odvrne od gibalnih detajlov, gibalnih specifik posameznega telesa, pa tudi od prepleta ali medprostora med njimi. Skupine plesalcev se oblikujejo naključno znotraj same improvizacije, dozdevno brez vnaprejšnjih omejitev (npr. stalni pari ali trojice, razporejanje glede na število, denimo štirje pari ali 4-3-2 ali osamitev).

Čeprav se mestoma zgodi, da se glasbeniki umerjajo na gib, je praviloma obratno. Glasbena atonalnost plesalce vodi v asociativni niz inovativnih gibalnih predlogov, ki se pogosto vrstijo z veliko hitrostjo in ne dopustijo prostora za premor ali ustalitev, kar je najbrž tudi posledica številčnosti plesalcev in odsotnosti hierarhije. Kakofonični »dialog« med glasbili s suspenzivnimi premori in dekonstrukcijo harmonije razpira prostor za humorne gibalne momente, v katerih telo ni več plesno nevtralno ali formalizirano, ampak jasneje karakterizirano. Pri karakterizaciji plesnega telesa je razvidna performerska veščina plesalcev (predvsem jasna intencionalnost seganja, pogledovanja, srečevanja), ki zagotavlja gradnjo odnosa teles do prostora. Geometrično zasnovan prostor plesalci_ke dekonstruirajo z gibalnimi sekvencami, ki temeljijo na sledenju prostorskim formam in konturam ter prenašanju gibalnih motivov in elementov »prek« teles, izraznosti in modalnosti. V obilju dejanj se izrisujejo prostorski odnosi med telesi – konstelacije –, ki pa se le redko ponavljajo, kar nam oteži prepoznavanje strukture in strukturnih poudarkov dogodka. Mestoma se zdi, da se pred nami razpira abstraktna komunikacijska krajina nečloveških bitij, vendar pa nas prisotnost vsakdanjih gibov vztrajno vrača na področje medčloveških odnosov.

Geometrično zasnovan prostor plesalci_ke dekonstruirajo z gibalnimi sekvencami, ki temeljijo na sledenju prostorskim formam in konturam ter prenašanju gibalnih motivov in elementov »prek« teles, izraznosti in modalnosti.

Oder večinoma ostaja prazen (beli plesni pod, uokvirjen z reflektorji), tekom predstave se na njem pojavi le nekaj predmetov, ki denimo podaljšujejo intencionalnost telesa (npr. stol) ali pa uvajajo humorni moment (npr. metla, smetišnica). Glasbeni instrumenti, ki imajo sicer pomembno funkcijo, so le redko obravnavani kot predmeti (kar sicer zasledimo v nekaterih drugih plesno-improvizacijskih praksah in predstavah, najopazneje v sklopu improvizacijskih dogodkov Neforma). Plesalci v prostor predvsem gibalno »projicirajo« fiktivne predmete, s čimer vzpostavljajo domišljijsko vez med prostorom in telesom ter razbijajo kartezijanski geometrični prostor, s tem ko ga namesto z linijami poseljujejo z afekti in dogodki. Morda v tem oziru zmoti le, da plesalci večidel predstave ostajajo preveč frontalni in ne izkoristijo možnosti poigravanja z lateralnimi kompozicijami. Gledalci smo posedeni v zatemnjen avditorij, zato pri gledanju sledimo gledališkim konvencijam. Formalna odprtost improvizacijske prakse (sploh v kombinaciji s številčnostjo plesalcev) v plesalcih sproža posebno vrsto prisotnosti in pozornosti, ki se prevaja v način našega gledanja; vendar pa se mestoma zdi, da nam plesalci poskušajo preveč povedati ali pokazati. Ne le zaradi frontalnosti, ampak tudi zaradi pogostega menjavanja konstelacij v različnih aspektih (npr. ritem, število), zaradi geometrične zasnove uprizoritvenega prostora in zaradi gestičnosti giba.

Predstavo lahko gledamo kot sosledje komunikativnih gest, prek katerih se oblikuje začasna skupnost, katere dinamike so v nenehnem toku in spreminjanju. Ravno tako pa jo lahko vidimo tudi kot simbolno gesto upora. Poleg tega, da se vpenja v tok avantgardnega jazza, ki ga zgodovinsko povezujemo s političnim uporom hegemonističnim kulturnim formam, tudi združuje številne plesalce in plesalke, ki v odprtem procesu dobijo prostor za sobivanje in izmenjavo znanj. Prostor tako ni le fizični prostor, ampak tudi (med)prostor združevanja različnih gibalnih slogov in poetik. »Koreografiranje trenutka« je v tem oziru plodovito za razvoj veščin odzivanja na prostor in na druga telesa, kar je temelj plesne skupnosti in bolj somatsko ozaveščenega pristopa h koreografiranju.

Odprta za naše raznolike estetske presoje ostajajo predvsem vprašanja, povezana z recepcijo in produkcijo takšnih in podobnih improvizacijskih del. Kako zagotoviti kontekst, v katerem se »razširjena pozornost« plesalcev, ki udejanjajo improvizacijsko prakso, kakršna je »instantna kompozicija«, lahko bolje prevede oziroma postane bolj občutena, razvidna ali berljiva? Nazadnje pa tudi, ali naj improvizacijsko predstavo sploh razumemo kot »predstavo«? – glede na to, da se nikoli ne ponovi v povsem isti obliki. Predstava Konstelacije se vzpostavlja na razpotju med formatoma predstave in dela v nastajanju. Na odru se odvija proces sobivanja, deloma strukturirana improvizacija, ki jo lahko gledamo ali občutimo kot podaljšek vadbenega procesa (v tem kontekstu se pojavi zanimivo vprašanje razmerja med improvizacijsko performativnostjo in vsakdanjostjo); a odrski prostor je zasnovan geometrično, gledalci pa smo s proscenijem in zatemnjeno lučjo ločeni od dogajanja. Telesa postanejo instrumenti, ki proizvajajo prostor. A ker jih uprizoritveni prostor sili v modus prikazovanja, se mestoma izgubi njihova revolucionarna srž.