»V poslednjih časih sem se približal veliko bolj svojim ciljem kakor kdaj. Modernim sem se bolj približal in sem ugledal nekaj tam daleč, kar je za nami, a je še pred nami, in je nujno, da dojamemo, ako hočemo ozdraviti. In to je religija lepote.« – Srečko Kosovel v pismu svoji sestri Karmeli, Tomaj, na novega leta dan 1924

Sredi marca se je dopolnilo 120 let od rojstva pesnika Krasa in novega Človečanstva Srečka Kosovela. Da bi primerno počastili jubilej, sta Kosovelov dom Sežana in SSG Trst združila produkcijske moči ter na Srečkov rojstni dan (18. 3.) premierno predstavila poetično uprizoritev Vlak št. 1 2 3 v bodočnost. Izbor Kosovelovih citatov, ki poudarjajo njegovo stremljenje k etičnemu življenju, zavezanosti višjemu dobremu in zasledovanje svetlih idealov, sta v skrbno zasnovan scenarij združila lokalna poznavalca in ljubitelja Kosovelove zapuščine Rafael Vončina in Mateja Kralj. Režiserka Jasmin Kovic (obenem tudi scenografka postavitve) je v živo utripajoči moči pesnikovih besed prepoznala priložnost za različne nivoje odrskega oživljanja osrednje Kosovelove misli ter se odločila za kompleksno zmes igre/deklamacije, koreografiranega zbora statistov, videa in glasbe.

Izreka in interpretacija sta prepuščeni Mateju Zemljiču, ki pa ga uprizoritev ne postavlja v vlogo samega Srečka Kosovela (in mu tako – na srečo – las ne češe nazaj, na nos mu ne natika malone ikoničnih naočnikov), temveč ga opredeli z nedoločno določnostjo, kot njega, človeka. Tako (ne)opredeljen, v preprosto črnino oblečen in čisto sam sebi podoben, pestujoč visoke misli pesnika, se nam Zemljič izriše kot Kosovelov sodobni brat dvojček, ki je tudi v današnjem času sanjač in sanjalec, idealist in iskalec. Že pred pričetkom predstave se v globini odra vrti video (avtorica videa Sybil Calligaris), ki s posnetki avtocestne vožnje prikazuje zabrisane krajine ter hipne svetlobne poudarke – in v ta občutja naraščajočega nemira naglice vstopi on, človek. Zemljič je v govorni interpretaciji jasen (lektor Renato Horvat) in dobro namerjenih poudarkov. Kljub drvenju, ki ga obdaja, njegove misli ne bežijo – ko so enkrat ubesedene, hodijo zlagoma v upanju, da bomo zmogli držati korak z njimi. V njegovem (tako govornem kot telesnem) oblikovanju Kosovelove poetike je prostor občutljivo odmerjen za mehkobo in za ostrino, za krik in za tišino.

Resda je vsak človek zase svet – a vsak človek tudi biva sredi sveta. Vizionarski in občutljivi posameznik je neizbežno soočen z otopelostjo in brezbrižnostjo okolice. Zbor okoli 25 statistov po začetnem delu udarno napolni oder z vrvenjem in koreografiranim hitenjem (koreografinja Petra Štolfa). Skupaj z videom se znajdemo na železniški postaji, malce obtičimo v nenadni gneči brezimnih obrazov, nato pa stopimo na drveči vlak. Ob nastopu množice se tako nemudoma izoblikuje kontrast med kritično razmišljujočim individuumom in tjavendan uspavanim ljudstvom, čigar brzenje deluje vse bolj in bolj organizirano. Oblikujejo se vrste, premikajo se levo in desno, naprej in nazaj ter ustvarjajo vtis rutinskega, skoraj mehaničnega gibanja. Pomemben element, ki definira množico, so svetlobne tablice v njihovih rokah. Nezgrešljiva podoba zasvojenosti z ekrani današnjega človeka, ki brezizrazno strmi v sij tablice pod seboj, močno resonira s Kosovelovimi pozivi k prebujenju. Uspavani ljudje premikajo zgolj prst, medtem ko on, človek križari po odru, išče odziv, išče točko, s katere bi se ga slišalo, išče možnost komunikacije. Zdolgočaseni individualizem za kratek čas predramita le obet »pošiljke z neba« in zagreto brskanje po kartonastem paketu, v katerem je le še dodatna prazna kartonasta škatla in kosmi zaščitne pene, ki oder prekrijejo z belino. Praznim pričakovanjem ljudi tako sledita le še večji hlad in izolacija.

Izreka in interpretacija sta prepuščeni Mateju Zemljiču, ki pa ga uprizoritev ne postavlja v vlogo samega Srečka Kosovela (in mu tako – na srečo – las ne češe nazaj, na nos mu ne natika malone ikoničnih naočnikov), temveč ga opredeli z nedoločno določnostjo, kot njega, človeka.

Pesnikovo dušo privlači luč. Kandelaber, na katerem je ulična svetilka, mu je domač kot odblesk sonca na zasneženi poljani. Nad odrom tako visi kakih dvajset drobnih žarnic, ki se glede na odrsko situacijo prižgejo zdaj posamično, spet drugič skupaj (oblikovanje luči Enej Macarol). Točkovna osvetljava je posebej učinkovita tudi z rabo že prej omenjenih tablic, ki obraze ljudi (zamaknjenih v vzporedni, virtualni svet) osvetljujejo od spodaj navzgor ter jim tako nadevajo sence, ki obraze delajo še mračnejše. Pomenljiv je tudi prizor, v katerem tablice prekrijejo obraze, postanejo maske, ki jih on, človek skuša sneti, pokukati za njih, prodreti za zagonetno pravokotno bleščečo površino, ki ne razkriva prave vsebine osebe za njo – a on, človek verjame in ve, da nekje za masko so oči in da po milosti skoznje sveti pristna luč človečnosti. Na posebnost in lepoto, ki bivata v slehernem posamezniku, namigujejo tudi inventivno in okusno oblikovani kostumski detajli (kostumografinja Nika Dermastija), npr. rokavov, ovratnikov, pasu ljudi, ki niso ne baročni ne futuristični, pa vendar zgolj ob oblačilnih poudarkih pomislimo na oba umetnostna sloga.

Vero v človeštvo mu, človeku navdihuje lepota, ki se v predstavi izrazi kot ona, umetnost. Breztelesni ženski glas, ki prepeva Srebotnjakovo melodijo Kosovelovih Borov (sopranistka Marta Fabris), njega, človeka vsakič znova vrača v središče, v srce. Njegov pogled obrača k nebu in v teh zvenečih trenutkih miline črno-beli video bežečih krajin zamenjajo modro nebo z belimi oblaki ter zelene krošnje, ki plešejo v vetru. Predstavi poseben pečat in ritem daje glasba Aleksandra Ipavca, ki Kosovelove miselne poti prevaja v jezik harmonike. Harmonika je (skupaj z nekaj dodanimi efekti) vlak in je cesta, je mesto in sinje nebo, je pesnikov korak, njegov vdih in izdih.

Kljub številnim kvalitetam, med katere sodita tudi scenaristični izbor in montaža Kosovelovih tako pesniških kot proznih in kritičnih zapisov, spremljanje predstavljanja ni preprosto. Pesnikova artikulacija domnev in spoznanj o človeku in svetu je jasna, a zgoščena. Preštevilni stavki so zaključene poante in hitri vlak dinamičnega odrskega dogajanja nima vselej časa za odzven slehernega. Kot bežeča pokrajina, na katero zremo z vlaka, sledimo besedilnemu teku – sem in tja pa se nam, kot sončni žarek, ki da poudarek splošnemu razgledu, posamična misel izkristalizira v ušesih, nas strese do obisti ali nam seže do srca. Delni razlog za zahtevnost je tudi v tem, da so predstave, katerih najgloblji temelj in jedro je beseda, razmeroma redke in zanje (zvečine) nimamo prave kondicije. Ob avdiovizualnem bogastvu odrske prezentacije se tako prepustimo vrtinčastemu spoju vseh elementov, medtem ko poudarjena srčika stvaritve, Kosovelova misel, še drugače zaživi tudi v radijskem prenosu^[1].

Predstava nas angažirano, a obenem nevsiljivo povabi čez drn in strn (avto)refleksije in kritičnega motrenja nekdanje bodočnosti – naše zdajšnjosti. Njena kvaliteta je tudi v tem, da ne obtiči na okopih cinizma ali iztiri v jedki nihilizem, temveč si skupaj z mladeniškim idealizmom upa ponovno zazreti proti sinjini neba in v oči sočloveka. Vlak št. 1 2 3 v bodočnost je pretehtan in domišljen preplet posamičnih uprizoritvenih elementov, ki podarja luč ne le z besedami, temveč z vsem, kar uteleša Srečkove misli, iz svetlobe stkane.