Tematsko jedro in osrednji zaplet Nušićeve komedije Sumljiva oseba sta nadvse sorodna tistima pri Štokovem Anarhistu, ki smo ga še nedavno lahko videli na tržaškem malem odru – pa tudi pri Gogoljevem Revizorju, ki je pravzaprav praoče obeh (Nušić je svoje zgodnje dramsko delo celo podnaslovil »Gogoljada v dveh dejanjih«). V majhen in zaprašen provincialni kraj dospe sporočilo o nevarnem tujcu, ki povzroči vihar v vrstah lokalnih voditeljev in njihovih podanikov ter jih požene v vrtinec delovanja – koliko jih v delovanje žene iskrena skrb za državo in koliko k temu prispevajo posamični koristoljubni vzgibi, se v igrah vseskozi komično izkazuje. Da so se v obeh primorskih gledališčih odločili za aktualizacijo in odrsko oživitev prek sto let starih komedij s podobno vsebino, je samo po sebi zgovorno dejstvo. Korupcija, sla po moči in oblasti, politične spletke, velike ambicije malih rib – vse to je bilo že nekdaj in je še zdaj.
Za koprsko uprizoritev je Nušićevo klasiko na novo prevedel Jure Karas, ki se skupaj z režiserjem Kokanom Mladenovićem in drugimi ustvarjalci predstave podpisuje tudi med avtorje priredbe besedila. Aktualizacija besedila pa ubere kaj čudno pot. Prizadeva si biti radikalna – pa je prostaška, poskuša biti družbenokritična – pa je naivno popreproščena, rada bi bila na vse pretege smešna – pa je zapolnjena s klišeji in banalnostmi. Seveda, komedije velikokrat komično gradijo na klišejih in banalnostih – a dobre komedije jih uporabijo na nov, presenetljiv način. Družbena kritičnost je v gledališču nekje med osnovno nujnostjo in presežno vrednostjo – prizadeva pa naj si, da trenutni družbeni realnosti ponudi vsaj dobro zloščeno ogledalo, če ne tudi mila in glavnika. Iti do konca je krik teatrske krvi – zapraviti strast za vulgarnost pa je srce parajoča slaba menjava surovin.
Priredba besedila naj bi bila ukrojena po telesu slovenske družbene in politične realnosti, a se najbolj radikalne spremembe kažejo kot največje brce v prazno. Prikazana sredina ima polna usta kletvic, kurc in kurba kukata iz vsakih odprtih ust – sta res preklinjanje in prostaštvo to, kar karakterizira Slovence, da bi s pretiravanjem tolikšne razsežnosti to lahko postalo smešno? Mar nismo Slovenci (pregovorno) pridni in zadržani, prej puritanski kot vulgarno razpuščeni, in ali niso kot nacionalne slabosti priznane zavist, negotovost in šibka samozavest? Prikazani liki so odkrito sovražni, med njimi ni nobene topline, niti znotraj družine ni najti ene pristne povezave, še mladi zaljubljenki ni mar za nič drugega kot za kurc ljubčka Kurca. Čudi tudi odločitev za uvedbo lika župnika, ki v uprizoritvi predstavlja drugi pol oblasti, saj deluje predimenzionirano in neumestno v naši sekularizirani realnosti.
Družbena kritičnost je v gledališču nekje med osnovno nujnostjo in presežno vrednostjo – prizadeva pa naj si, da trenutni družbeni realnosti ponudi vsaj dobro zloščeno ogledalo, če ne tudi mila in glavnika. Iti do konca je krik teatrske krvi – zapraviti strast za vulgarnost pa je srce parajoča slaba menjava surovin.
Korak nazaj: podnaslov uprizoritve je vendar »desničarski špageti vestern«! Kratek skok v teorijo špageti vesternov: kritika je tako poimenovala italijanske kavbojske filme, ki pa nimajo kulturnih korenin v konkretnem zgodovinskem obdobju in občutka za zgodovino, moralni kodeksi so v nasprotju z etiko klasičnega vesterna, liki pa brutalni in cinični do take mere, da se preobrazijo v antijunake, ki ne poznajo več delitve na dobro in slabo, temveč jih zanima le še denar. Morda so torej ustvarjalci predstave do potankosti sledili definiciji žanra, ki so si ga izbrali za preobleko klasične komedije? Če je tako: popoln uspeh v doseganju cilja. Le … morda bi bila opredelitev jasnejša, če bi podnaslovu utirala pot označba »levičarski«, saj pričujoči špageti vestern vendar več kot očitno prikazuje antijunaške »desničarje«? Ali pač ne? Podnaslovitev z »desničarskim« je nerodna – razume se, da koprski špageti vestern želi pljuskniti z omako v obraz »desničarjem«, več kot očitno pa je tudi, da z vizure »levičarjev« …
Če predelavo po razjasnitvi pojmov lahko označimo za tako rekoč uspešno, pa tega ne moremo trditi za ostale segmente predstave. Scenografija (scenograf je režiser predstave skupaj z Milanom Percanom) je v osnovi sporočilna, hkrati pa podčrtuje ideološko izhodišče ustvarjalcev: kopijo spomenika NOB iz Črnega Kala naseljujejo skorumpirani pritlehneži, ki spodjedajo svetle ideale vojnega časa in upanje, da je bila vsaka žrtev, padla v boju, vredna. Spomenik, ki simbolizira krme bark, idejno ustvari pravšnje okolje za bohotenje podganjih karakterjev nekje v podpalubju – obenem pa to, da »podgane« živijo tudi znotraj teh monumentalno monolitnih krm, dvoumno govori o njihovi votlosti. Kakorkoli že: v praksi scenografija ne funkcionira, ne ustvarja prostorov, v katerih bi igra lahko zaživela, deluje preveč odprto in ustvarja občutke razpršenosti. Podganjim škodljivcem ustrezni so kostumi (kostumografinja Aleksandra Pecić Mladenović), ki so (v skladu z žanrom špageti vesterna) umazani, raztrgani, nemarni. Oblačila akterjev izražajo njihovo nizkotnost in bedo, kar se sklada z vizijo sveta, ki jo predstava gradi – ta svet je podel in ciničen, brez vsakršne lepote. Uprizoritev izrazi tudi ambicijo družbene kritičnosti s tem, da skuša izzvati občinstvo s kombiniranjem militantnosti in z rabo državnih simbolov (slovenska trobojnica, silhueta Triglava), a le-ti delujejo plosko in na silo vrinjeni. Za praznino nasilne podobe se namesto resnicoljubne kritičnosti na široko reži le razgreta želja po provokaciji. Nabiti z besom in agresijo so songi (avtor Predrag Lucić) oz. njihovo odrsko utelešenje, ki jih poudarjata tudi trash in turbofolk estetika glasbe (avtorica Irena Popović Dragović) in oblikovanja svetlobe (Jaka Varmuž). Obenem je bilo na reprizi ozvočenje izjemno slabo, tekstov songov se razen posameznih besed (npr. »odjebi!«) sploh ni razumelo, sam zase je torej govoril le nastop razjarjenega krdela izmečkov, ki jih je zagreto oživljala igralska ekipa.
Tudi med igralskimi stvaritvami ni bilo nikakršnih presežkov. Igralci si med seboj podajajo replike, malokdaj pa se tudi zares pogovarjajo (če naj bi bil to del režijskega koncepta, ki poudarja skrajno egoističnost slehernika, ni dosegel nobenega pozitivnega gledališkega učinka). Jasno je, da so nekateri prizori koreografirani v želji izgradnje telesne komike, vendar marsikateri igralec ni bil dosleden pri izvedbi dogovorjene koreografije, iz parterja je bilo jasno opaziti kak gib prezgodaj, ko je reakcija prehitela akcijo – ali nasprotno, zapoznelo reakcijo … Karakterna interpretacija skorajda vseh igralcev (Aleš Valič, Mojca Partljič, Andrijana Boškoska, Luka Cimprič idr.) je uglašena na isto valovno dolžino, malodane vsi igrajo enoplastne nasilneže, egomane, izmečke brez trohice empatije; za oblikovanje teh tipov pa posežejo po svojih najbolj prepoznavnih igralskih klišejih. Izjema sta skoraj topel humorni tip policijskega uradnika Žike (Aleksandar Stojković) in majhna stranska vloga žrtve sistema Gospoda Milana (Vladimir Jurc), se pa prav v njunem (precej razvlečenem) prizoru pojavi tudi, vsaj za del občinstva, nekolikšen zamašek v komunikaciji, saj Stojković igra v srbščini. Raba srbščine se zlije z nizkim pogovornim jezikom (lektor Martin Vrtačnik) in prej dodaja kot odvzema s tehtnice stereotipnih predsodkov o priseljencih z Balkana – obenem pa je prav zaradi utelešanja slovenskega stereotipnega Balkanca sprejeta z dobršno mero smeha.
Pri koncu predstave se ne morem otresti vprašanja: kako lahko celotna ekipa tako voljno, (samo)zadovoljno in nekritično sodeluje pri tolikšnem cinizmu, vzvišenosti nad čemerkoli človeškim? Nušićeva Sumljiva oseba je baza za satiro, pričujoča Mladenovićeva uprizoritev pa nima nikakršne distance do stvari, kakor tudi nima poglobljenega vpogleda v realno sedanjost družbe in prostora, ki jo skuša smešiti – površnost in aroganca, prepojeni s cinizmom, dihata iz vsake pore predstave. In na koncu besedí se sprašujem: s kom lahko ta predstava resonira, kakšni publiki bo s solzami smeha izmila lažne podobe iz oči, da bo jasneje videla svet in ljudi?