Na Malem odru Lutkovnega gledališča Ljubljana se je ponovno združil uspešni tandem, režiserka Ivana Djilas in znana otroška slikanica. Po (na Lutkovnem bienalu nagrajeni) Medved in Mali adaptacijo knjižice Škrt škrt kra čof! belgijske avtorice Kitty Crowther prav tako odlikuje celostna likovna podoba v avtorstvu Barbare Stupica, le da so mehkobo pletenk zamenjali prikupni vrtni pripomočki. Zelenkasto modra barvna paleta scenografije, pridušena luč ter na odru prisotni animatorji (Aja Kobe, Brane Vižintin in Klara Kastelec), ki ročno animirajo lutke ter naokoli špricajo z vodo iz ribnika, kar spominja na igranje otrok, na majhnem odru v kotu pa najdemo tudi glasbenika Blaža Celarca, ki v živo spremlja in uprizarja različne zvoke, ta med drugim proizvajajo škripajoča vrata ali igranje na kitaro očeta žabca. Svet žab s svojo domačno in zabavno atmosfero predstavlja odličen teren za pripovedovanje univerzalne zgodbe o spopadanju z lastnimi strahovi.

V tem močvirskem svetu ob ribniku z dejansko vodo živi žabja družina, ki je v mnogo aspektih podobna ljudem. V njihovem stanovanju, ki je opremljen s pomočjo vrtnih pripomočkov, najdemo kopalnico s straniščem in tušem, narejenim s pomočjo zalivalke, v spalnicah prave postelje, nastopajoči liki pa nosijo oblačila in celo berejo časopise. Vzpostavitev konteksta, ki je v tem primeru skorajda človeški vsakdanjik razposajenega mladega žabca, ki se v komičnih situacijah sooča s podobnimi težavami ali konflikti kot mladi gledalci, mlajšim omogoči, da se v svojih zadregah in težavah poistovetijo z navihanim junakom. Ravno zaradi natrpanosti z različnimi dejanji, kot so tuširanje, umivanje zob, pravljica za lahko noč, ki imajo praviloma vedno humoren pridih, bi si v tem delu predstava lahko privoščila trenutek umiritve, kjer bi si lahko podrobneje ogledali, kateri vrtni pripomočki predstavljajo katero pohištvo ali pa morda odkrili skritega glasbenika.

Kontrast med svetom otrok in odraslih, da gre za prikaz zgodbe skozi oči otroka še dodatno poudari nerazločen džibriš odraslih, v katerem le redko kdaj ujamemo smiselno besedo. Vsa ta dramaturgija zgradi dobro osnovo, ki v nadaljevanju uprizoritvi omogoča, da publiko nagovori na dveh nivojih. Tako mali žabec kot njegovi starši se ponoči prestrašijo nenavadnih zvokov, od koder izhaja naslov predstave – škrt škrt kra čof. Starši torej niso čudna in nerazumljiva odrasla bitja, ki nam niso v ničemer podobni, ko ne razumejo naših želja po igri ali po pravljici za lahko noč, temveč so lahko, ko se prestrašijo, prav taki kot mi. Razkritje, da gre le za zvoke treh vodnih živali, ribe, race in raka, pa potrdi rek, da je strah votel, okrog pa ga nič ni in da se včasih zaman bojimo stvari, ki se kasneje izkažejo za popolnoma nenevarne. Vsekakor primerno sporočilo tudi za odrasle gledalce.

***

V rubriki Mala šola kritike objavljamo prispevke seminarja Mala šola kritike, ki poteka pod okriljem Lutkovnega gledališča Ljubljana (www.lgl.si) in v sodelovanju z Društvom gledaliških kritikov in teatrologov (www.dgkts.si). Udeleženci/ke reflektirajo lutkovne, mladinske in (post)dramske uprizoritve.
Urednica bloga in mentorica seminarja: Zala Dobovšek
Povezava na blog Mala šola kritike: https://malasolakritike2016.wordpress.com/