V Kopru je na 4. Mednarodnem otroškem festivalu Pri svetilniku v avgustu krstno uprizoritev doživel družinski muzikal Naša familija, katere starša sta avtorica besedila in songov Saša Eržen ter avtor glasbe in režiser Marjan Nećak.
Potek zgodbe je jasen: sedem najstnikov biva v mladinskem domu, kjer jim starše nadomešča vzgojitelj Marko. Idilo bockajočega najstništva prekine vest, da bo Marko upokojen, dom prodan, oni pa preseljeni v zavod. Da bi hišo, v kateri bivajo, lahko kupili sami, nastopijo na tekmovanju Težki talenti, vendar denarne nagrade ne osvojijo. Usoda je z njimi milostna, zvezde se jim smehljajo: hišo kupi premožen par – on je v domu odraščal pred tridesetimi leti, ona si je na valovih menopavze zaželela otrok – ki jih hoče skupaj s hišo »posvojiti«.
Žal pa jasnost predloge, ki omogoča lahko sledenje razvoju dogodkov, ni enaka njeni kredibilnosti – dogajanje namreč predvidljivo sledi klišejski matrici hollywoodskih zgodb s srečnim koncem. Del težave je tudi v dramaturški izpeljavi gradiva (dramaturga predstava nima), saj nesorazmerno dolga ekspozicija odlaša, preden se končno sooči z zapletom, nato pa se požene v dir za razpletom, za katerega uporabi kar dobri stari preizkušeni princip deus-ex-machina.
Poseben izziv tako za ustvarjalce kot gledalce predstavlja narodnostno mešana ekipa igralcev, ki nastopajo vsak v svojem jeziku (songe je v italijanščino prevedel Miran Košuta, govorjeno besedilo pa Tanja Sternad). Večkrat se zgodi, da eden sprašuje slovensko, drugi pa odgovarja italijansko in obratno. To sicer omogoča razumevanje dialoga iz konteksta, vendar s tem dialog izgubi naboj in iskro pristne izmenjave ter možnost besednih iger. Prav tako ni jasno, čemu ni nadnaslovljena celotna predstava – škoda je, da nekateri prizori minejo, ne da bi obiskovalci, ki ne prihajajo iz dvojezičnega okolja, lahko zares razumeli pogovor. Nadnaslovljeni so le songi, kjer so nadnapisi še najmanj potrebni oz. celo moteči, saj pesmi (večinoma) ne prevajajo v drug jezik, temveč le izpisujejo besedilo, ki ga slišimo. Ilustrativnost izpisanih besedil (avtor videoprojekcij Marin Lukanović) že sicer skope verze še dodatno banalizira.
Žal pa jasnost predloge, ki omogoča lahko sledenje razvoju dogodkov, ni enaka njeni kredibilnosti – dogajanje namreč predvidljivo sledi klišejski matrici hollywoodskih zgodb s srečnim koncem.
Od vseh je najbolj posrečen song Laure in Tamale o menstruaciji, saj živo utripa od samoironije in sestrskega zavezništva, medtem ko duhovitost obupno pogrešamo pri Laurinem songu o menopavzi, ki zaradi pomanjkanja kakršnekoli humorne distance postane omleden melodramatski krik po pozornosti. Na interpretacijo in percepcijo tako prvega kot drugega pa odločilno vpliva glasbeni izraz: neizrazita glasbena krajina predstave ostaja v okviru popevkarskih šablon z občasnimi izleti na hip-hop sceno. Pop estetiki se približujejo dobro izvedene plesne koreografije skupinskih songov (Klemen Janežič); užitek je bilo spremljati improvizirane plesne vložke posameznikov.
Koreografsko je bila skupina profesionalno pripravljena, nastopajoči so zvečine tudi dobri pevci – posebej velja izpostaviti Leonoro Surian (prav v songu o menopavzi je toliko bolj žalostno, da njen lepi glas zaradi postavitvenega konteksta ne prikliče ne sočutja ne smeha) ter Pio Skvarča in Uršo Kavčič, katerih jedrnata glasova sta zazvenela v polnosti prezence. Mladostno športna kostumografija (Mia Popovska) smiselno orisuje temperamente in se barvno uglašuje z grafiti na stenah mladinskega doma, ki predstavlja nižji nivo scenografije (Valentin Svetozarev), kjer raba klopic in miz na koleščkih učinkovito omogoča izgradnjo različnih prostorov, medtem ko je na višjem nivoju (sprva skritem za zaveso) umeščeno nakazano meščansko stanovanje premožnega para.
Mladi igralci – Pia Skvarča (Tamala), Elena Brumini (Secchiona), Urša Kavčič (Princesa), Serena Ferraiuolo (Forza), Mak Tepšić (Mišica), Blaž Popovski (Boben) in Andrea Tich (Picasso) – izkažejo velik angažma. Na oder prinašajo ognjevitost, energičnost, odzivnost. Sedmerica najstnikov je tipizirano okarakteriziranih (tapametna, tamočan, talepa itd.), kar njihovo igro ter medsebojne odnose delno podpira, delno pa shematizira, saj denimo o Bobnovem karakterju ne izvemo dosti več od tega, da igra bobne, prav tako nam je o Princesi jasno le to, da ji je pomemben videz. Najbolj konsistentno izpeljan je karakter Tamale, ki jo Pia Skvarča utelesi v ognju mladostniškega besa in sile uporništva. Če Leonora Surian (Laura di Caprio) še dobi nekaj priložnosti za stik z občinstvom, pa imata Rok Matek (vzgojitelj Marko) in Danijel Malalan (Luka di Caprio) precej manj prostora za razgrinjanje svojih duš ter tako njuni vlogi v zgodbi ostaneta dokaj medli – pa čeprav prvi s svojo boleznijo povzroči zaplet, drugi pa s svojim premoženjem omogoči razplet.
Naša familija si želi, da bi jo posvojili. Z lahkotno glasbeno in pripovedno zasnovo se dobrika občinstvu, a njena pretirana naivnost vzbuja odpor. Čeprav je označena kot družinski muzikal, predstava očitno cilja na mladino – doseči skuša generacijo Z, katere glas naj bi predstavljala. Že res, da svojo vlogo na odru odigrajo tudi telefoni, a to ni dovolj za poglobljen portret mlade generacije. Želeli bi si, da bi mladinske predstave v mladih spodbujale zorenje, širile bivanjsko izkustvo ter klicale k sočutju – Naša familija pa gledalstvo povede v mehurčkast svet, kjer konkretnih nasprotnikov ni. Tamala nastop na Težkih talentih prekine s simptomatičnim izbruhom o pokvarjenosti sveta, ki ga žene egoistični kapitalizem – njena frustracija v razpletu prejme nelagoden odzven, saj njihov dom kupi prav eden takih, kakršne opisuje v svojem mladem gnevu. Tako se vse zgodi po liniji najmanjšega odpora, veliki lutkar dobro vleče vrvice in ukročeni najstniki se lahko pridno veselijo pice v družbi svojih novih »staršev«.