Radijska igra v režiji Saške Rakef in dramaturgiji Kaje Novosel si za predlogo jemlje dramsko besedilo Brine Jenček, ki je na lanskem Tednu slovenske drame prejela nagrado za najboljšo mlado dramatičarko. Izvorno besedilo je za radijsko režijo in dramaturgijo precejšen izziv, saj si Dimitar (Matevž Sluga) in Neža (Mina Švajger), glavni in tudi edini osebi drame, izmenjujeta dolge, monološke replike. Za radijski format je besedilo skrajšano v dramaturško precej koherentno celoto, še vedno dolge replike pa so pospremljene z realističnimi zvočnimi situacijami – s tipkanjem po računalniku, z zvoki kuhinjskih aparatov, umivanjem zob ... Izziv prilagajanja drame brez vpisanih didaskalij in akcij je bil precej spretno dosežen; premišljena zvočna režija razbremeni dolge monologe ter jih prizemlji v realizem, ki ga terja v tekst vpisani konflikt.

Osrednji konflikt požene Nežina odločitev, da sprejme ponudbo za staž v Berlinu – tja bi se, željna novih pustolovščin, preselila za eno leto. Z Dimitarjem sta par že pet let, menda od začetka študija. Medtem ko Neža hlepi po boljšem življenju nekje drugje, je Dimitar, ki se je iz Makedonije priselil v Slovenijo iz prav istega razloga, nekako že na cilju, hkrati pa kot nekdo, ki ne prihaja iz članice EU, ni toliko mobilen. »Razpolovišče med Bitolo in Berlinom«, Ljubljana, kjer med enim in drugim bregom po Žižkovo teče presečnica med Balkanom in Mitteleuropo, so vice, ki jih pestijo milejše težave kot Makedonijo, a so pač še vedno težave: plesniva najemniška stanovanja, nizke plače in tako dalje. A, kot se tega zaveda Dimitar, verjetno tudi na severu Evrope ni toliko boljše, ker je pač »beden job v Berlinu v prvi vrsti še vedno beden job«. V tem smislu Jenček naslavlja eksistencialne probleme mlade generacije v točkah, ki resnično naslavljajo stiske vedno bolj prekariziranega, a še vedno dovolj privilegiranega dela mlade populacije, ki ima dovolj zaledja, da si lahko privošči eksistencialno krizo srednjih dvajsetih let (tako imenovano »quarter life crisis«); da se lahko – kot v kultni pesmi britanske zasedbe The Clash – sprašuje »Should I stay or should I go?«, z zavedanjem, da je što južnije, što tužnije, hkrati pa sta inflacija in stanovanjska kriza pač kjerkoli še vedno inflacija in stanovanjska kriza. Zato se Neža in Dimitar, kot mnoge njune vrstnice, tudi zatekata v fantazije o mirnem življenju v obalnih ribiških mestecih, o preprostejših službah in neskončnem prostem času za preizkušanje novih receptov. Hkrati pa Dimitar, ki Nežo že dobro pozna, ve, da bi se ji zmešal' s tako službo, saj je »preambiciozna za to«. Na tej točki se piska pričujoče kritike – tudi sama ujeta med izgorelo željo po preprostejšem življenju in mladostno željo po več (priložnostih, zabave in izpolnjujočega dela) – sprašuje, kako tanka je meja med ambicijami in privilegiranostjo, da si predstavnice določene generacije in zlasti razreda še pač lahko privoščimo »iskanje prave sebe«.

Izziv prilagajanja drame brez vpisanih didaskalij in akcij je bil precej spretno dosežen; premišljena zvočna režija razbremeni dolge monologe ter jih prizemlji v realizem, ki ga terja v tekst vpisani konflikt.

Tudi pišoča namreč pričujoče besedilo piše s kavča v Parizu, kjer lovi svojega partnerja, preden ta potuje še »zahodneje«, in je na svojem prevozu na letališče klop delila z dvema mladima ženskama v precej sličnem položaju. Tako lahko v dramo vpisane dileme resnično čisto empirično označi kot resnično reprezentativne za določen del populacije. In resnično se pišoča tudi sama sprašuje: ali je beg smiseln? Zlasti ko je prestolnica »naše« države videti vedno manj ustrojena za svoje prebivalke in vedno očitneje služi interesom kapitala, njen župan pa vse bolj navdušeno uničuje urbano kulturo ter podpira skorumpirane trinoge širom Evrope – vendar ali je smiselno prebežati v katero od tako imenovanih »zahodnih« držav, ki – denimo – kriminalizirajo tiste, ki obsojajo genocid, obstoj v teh državah pa, še bolj kot obstoj »doma«, vedno pomeni neizmerno nehumano izkoriščanje drugih? Taka vprašanja ostajajo brez odgovorov, razen morda fantaziranja o neki koči nekje v hribih, v tej lepi škatličasti deželici naši, kjer bi bile vse sosede prijateljice, živeče v srečni samozadostni skupnosti – recimo kar komuni, ker – da, utopija je rožnata, ta pa je malo medlejša sestrica rdeče, in če že grem greš gremo, pojdimo do konca!

A preveč si dovoljujemo sanjariti, kajti tekst, o katerem je govora, pač ne ponuja utopične rešitve in ostaja v tesnobnih vicah realizma. Vse odprte težave – vize, draga stanovanja in podobno že omenjeno – se podrejajo glavnemu vprašanju: bosta glavni osebi naposled ostali skupaj? Ljubezen na daljavo je zahtevna, selitev v Nemčijo za Dimitarja, ki mora že tako vsako leto skozi kafkovske procese podaljševanja vizuma, pač ne pride v poštev, če pa bi Neža ostala doma, bi zatrla svoje sanje in ambicije. Odločitev, kakršnakoli že naposled pade (dovolimo si ostati malce skrivnostne!), je podobno nemogoča kot odločitev o begu ali ne-begu, biti ali ne-biti in vseh ostalih velikih vprašanj našega časa in onkraj njega.

Vse naslovljene teme torej ostajajo prizemljeno nerazrešene in zaradi na začetku omenjenega zvočnega realizma radijske igre ima poslušalka na koncu občutek, kot da si je odškrtnila košček nekega resničnega življenja. Edino, kar »zaštrli« v zvočni podobi igre, je njen uvod (Darja Hlavka Godina), ki naša pričakovanja z napeto elektronsko glasbo napelje prej v kakšen berlinski klub kot pa v dogajalni prostor plesnivega najemniškega stanovanja v Ljubljani. Tovrsten beg onkraj dolgočasnosti vsakdana in partnerskih nesoglasij menda ponuja tudi izvorno besedilo s svojim vrtoglavo dolgim naslovom (v izvirniku: Grem greš greva pljusk 2 young 4 4ever ЕЛА НАДВОР ДА СЕ ИЗЛУПАМЕ strah me je prevelikih oči in premajhnih medvedov bližamo se končni postaji prosim izstopite pogoltnila sem te in izpljunila rahlo prežvečenega) in uvodnimi verzi Lermontova – kar sicer precej suhemu realističnemu besedilu pridoda določeno igrivost (z naslovom) in poetičnost (ki sicer včasih naleze tudi kakšno repliko in epilog besedila, ki predstavlja beg v spomin), katerih lepoto pa zasenči siceršnja neposrednost izraza.