V začetku novembra smo lovile še zadnje sončne dni in obiskale koseški bajer, da bi prisostvovale zvočnemu sprehodu Moja skrivnost (besedilo Saška Rakef in Nina Kokelj, režija in dramaturgija Saška Rakef) v koprodukciji ŠKUC-a in Radia Ars, namenjenemu otrokom od šestega leta. Redek je lep sončen poznojesenski dan, še redkejša pa je priložnost udeležiti se zvočnega sprehoda. Še toliko bolj se priložnost zdi posebna, ker je bila Moja skrivnost za marsikatero_ obiskovalko_ prvi zvočni sprehod sploh. Če so v našem prostoru relativno redki že zvočni sprehodi za odrasle, so za otroško publiko tako rekoč neobstoječi.

Radovedne pohodnice vseh starosti, željne zgodb in igre, smo se na nedeljsko dopoldne zbrale ob vhodu v gozd, kjer sta nas, še preden smo si nadele slušalke, pozdravila Lara (Ajda Pirtovšek) in Igor (Tines Špik), ki sta nas povabila k začetni telovadbi. Čeprav sta se med seboj nekoliko zbadala, tekmovala in postavljala, ko sta večjo skupino otrok in odraslih razdelila na dve manjši, je bilo vseeno videti, da sta v resnici prijatelja. A že se je risala tema zvočnega sprehoda, ko sta vsak svojo skupino bodrila, naj se šopiri pred skupino drugega, ko smo se postavile v vrsto za slušalke.

Zvok (oblikoval Urban Gruden), ki ga prejmemo v ušesa, nas še prepričljivejše povede v Larin in Igorjev svet otroške igre – že res, da sta ju igralec in igralka prepričljivo, simpatično utelesila, a so otroški glasovi Ane Tereze Perko in Luke Maslakovića vseeno bolj prikladni za lika dveh osnovnošolskih otrok. V zgodbi, ki ji prisluhnemo, smo priča še več tekmovalnosti Lare in Igorja, ki spočetka sicer nista želela tekmovati, a ju je v to pahnilo navijanje sošolk_cev. Medtem ko telesi Pirtovšek in Špika izvajata akcije Lare in Igorja ter ju mi opazujemo, poslušajoč zvok otroških glasov, ki navijajo in spodbujajo k tekmovalnosti, se splete identifikacijska vez med telesoma igralke in igralca z otroškima glasovoma na posnetku, še pomembnejša pa je paralela med občinstvom v gozdu in otroki na posnetku. Zazdi se namreč, kot da je občinstvo aktivna komponenta, ki sodeluje v razdiralnem, prepir podpihujočem vedenju skupine otrok, s tem pa se z bližajočim se konfliktom in potopitvijo v čustva protagonistke oz. protagonista (glede na to, v katero skupino smo bile dodeljene, slišimo zgodbo te ali onega) brez nepotrebnega moraliziranja najmlajše občinstvo vživlja v razna vedenja in situacije ter ima s tem priložnost predelati občutke jeze, tekmovalnosti ter tudi premisliti o lastni odgovornosti pri generiranju konfliktov.

Zvočni sprehod se namreč prav zaradi svojega potopitvenega potenciala zdi kot idealen medij za razpiranje problematik – tako odraslih kot otroških.

Zvočni sprehod se namreč prav zaradi svojega potopitvenega potenciala zdi kot idealen medij za razpiranje problematik – tako odraslih kot otroških. Aktivna udeležba v dogodku – potopitvena izkušnja, podprta s sodelovanjem v telovadbi in plesu ter zabeljena s prikupno scenografijo (Lucija Zucchiati), nas vodi po notranjih krajinah Lare ali Igorja in nas popelje na nenavadno dogodivščino, ko Lara v gozdu sreča skupino praproti, Igor pa naleti na zajce. Praproti in zajci prirejajo tekmovanje v skakanju – tekmujejo, ena skupina o drugi kuje rivalske pesmi (avtorica glasbe Ingrid Mačus, izvajata nOrkester 2025, Atelje Sarasvati), izumlja plese in se postavlja. S tem ko otroci sodelujejo v tej tekmovalnosti – saj se vsaka_ udeleženka_ pridruži bodisi Praprotkom (Mojka Končar, Tines Špik, Petra Štibelj) bodisi Zajčkom (Peter Alojz Marn, Blaž Šef, Uroš Smolej, Tines Špik) – pa se začetna skupnost gledalk_ zelo fizično razdeli na dva dela, saj eni sledijo razjarjenemu Igorju na eno stran, drugi pa razhudeni Lari na drugo stran gozda. Po jezi torej nastopi tekmovalnost in postavljanje, svojevrstno maščevanje, ki pa se hitro prevesi v žalost ob izgubi prijateljice_. Tako znotraj skupine Praprotkov kot Zajčkov se začnejo pojavljati težave – Praprotki kot praproti pač ne zmorejo skakati, zajci pa so preveč zagnani in začnejo tekmovati med seboj, to pa vodi v še več konfliktov. Tako se tekmovalnost in primerjanje z drugimi ne izkažeta kot konstruktivna, zgodba pa se preusmeri v spopadanje z obžalovanjem, slabo vestjo in priznavanjem krivde. Toliko bolj začne Igor Laro pogrešati, ko odkrije njen dnevnik, ki bi ga Zajčki najraje prebrali, Igor pa spoštuje Larine skrivnosti in poskrbi, da dnevnik ostane zaprt. Kmalu ji ga ima priliko vrniti, saj Praprotki priredijo zabavo, na katero so povabljeni tudi Zajčki: tam pa se srečata tudi Lara in Igor. Igor Lari vrne dnevnik, ki ga iz spoštovanja ni odprl. Ponovnemu snidenju protagonistov pa so priča tudi vsi otroci, prej razdeljeni v dve skupini. Otroci poleg izkušnje poslušanja tudi fizično doživijo razkol in ponovno srečanje, prepir in prijateljstvo. S sodelovanjem v akcijah te ali one skupine pa so otroci aktivni gledalci, ki imajo dogajanje moč premleti tako na intelektualni kot na izkustveni ravni.

Kot rekoč v uvodu, pa so v Sloveniji zvočni sprehodi precejšnja redkost – sprehode producirajo predvsem neodvisni zavodi na čelu s CONO, ti pa so, kadar ni september in festival TO)pot, zaradi neinstitucionalne narave projektov vse preredki. Majhni produkciji navkljub pa je s svojo raznolikostjo medij zvočnega sprehoda že dokazal, da zmore zdaj zavrtati globoko v široko paleto problematik – denimo kapitalske (ki jo denimo naslovi zvočni sprehod Nike van Berkel in Karmen Ponikvar o Bežigrajskem stadionu Zeleni atrij mesta) in okupacije (VRTATYS’ Tetiane Khoroshun in Felise Ko o ruski okupaciji Ukrajine) – zdaj svojo publiko zanesti v minule čase (kot to storita Spiro Mason in Rene Markovič v Sonic Archaeology of the Inner Voice) oziroma občinstvo popeljati na kakršnokoli izkustveno popotovanje. Dragoceno se zdi torej, da tovrstne potopitvene izkušnje – ki pomagajo empatično in kritično premišljevati široko paleto situacij – lahko izkusijo tudi najmlajše_; če je torej prav, da spoštujemo skrivnosti en drugega, pa se ne zdi prav, da bi zvočni sprehod ostal skrit in spregledan medij. Naj ne ostane skrivnost!