Jesen je na radijske sprejemnike prinesla novo radijsko serijo z naslovom Prva beseda je mama, nastalo po dramskem besedilu Tjaše Mislej, ki je bilo predlani nominirano za Grumovo nagrado. Radijska serija v režiji Špele Kravogel in dramaturgiji Vilme Štritof sledi epizodni strukturi izvornega besedila – ker so doslej izšli prvi trije deli, se v pričujočem besedilu posvečamo njim. 

Kot rečeno, serialnost igre pritiče epizodni strukturi dramskega teksta, a je zaporedje prvih treh epizod radijske igre drugačno kot v dramskem besedilu. Namesto da bi v prvem delu prisluhnile študentki Lizi (Tina Resman), ki zanosi in otroka ne želi obdržati, sprva prisluhnemo doktorski študentki Emi (Nina Rakovec), materi dveh majhnih otrok in ženi vedno odsotnemu, deloholičnemu in »hipohondrični materi« ustrežljivemu Aleksu (Klemen Janežič). Lizi in njeni odločitvi za splav prisluhnemo šele v tretjem delu serije, o razlogih za tovrstno prerazporeditev epizod pa lahko samo ugibamo; morda se nacionalni radio ne želi zameriti konservativnejši publiki? Naša sumničavost se poglobi, ko ugotovimo, da so iz serije izbrisani kratki inserti med epizodami, ki vzpostavljajo premisleke o sistemu, obsedenem z rodnostjo, o varljivosti podobe zdrave katoliške družine, o porodnih bolečinah in o mitih o materinstvu. Ti inserti v primerjavi s petimi zgodbami, ki jih beremo v tekstu, izzivalneje prevprašujejo odnos sistema do materinstva in materinstvo obravnavajo kompleksneje kot določene epizode, ki tu in tam zdrsnejo (globoko) v polje stereotipa.

Prav tako je iz radijske priredbe izbrisan Lizin končni monolog, ki podrobneje popisuje njen splav – fizično bolečino ter stisko, ki jo zaključi z: »Bilo je težko, ampak … Nisem obžalovala. Nikol mi ni bilo žal. Zame je bil to edini izhod.« Namesto tega se radijska epizoda sklene v spravi med Lizo in njenim fantom Markom (Jernej Gašperin), ki je kljub temu, da sta družno sprejela odločitev o splavu, o Lizini nosečnosti povedal svoji sestri Sanji (Nina Rakovec), ta pa njunim staršem, ki so nato za presenečenje skupaj s Sanjo par obiskali z baloni in otroškimi copatki. Že v izvornem besedilu je situacija prikazana kot humorna, Markovi starši, priseljeni z Balkana, pa so v tekst vpisani skrajno stereotipno: mama Jadranka (Vesna Jevnikar) je obsedena s kuharijo in svojim sinetom, ne zna dobro slovensko in želi stalno vršiti nadzor, oče Anton (Brane Završan) je redkobeseden, prva replika, ki jo izgovori, pa je seksistična: »Nije važno, neka bude šta bude, samo da je muško!« kar je tudi sicer edina replika, ki je ne izreče v slovenščini. Marko sicer govori slovensko, kolne pa v maternem jeziku, kar zaradi nakopičenosti stereotipov podčrtuje stereotip agresivnega balkanskega moškega. Našteti sicer niso edini, ki jih zasledimo v dramskem besedilu, v seriji pa z že omenjenimi izbrisi bolj izostrenih premislekovvsi stereotipi in nereflektiranost problematičnosti ravnanja določenih likov pridejo do še večjega izraza. Tako je Marko v radijski izvedbi s končno spravo še bolj validiran, njegovo neupoštevanje Lizinih odločitev glede njenega telesa niti ni zares naslovljeno, Lizina stiska pa zaradi izbrisa končnega monologa poenostavljena na raven komedije zmešnjav, ker Markova družina ne ve, da Liza ne želi otroka, Marko pa jim je to nesposoben skomunicirati in se zapleta vse globlje v podpihovanje pričakovanj staršev.

Serija se tako osredinja na sicer realne življenjske situacije, ki le redko dosežejo razsežnosti socialne drame – ta izbris kakršnekoli subverzije v radijski izvedbi pa zato prispeva k temu, da poslušamo drobce spopadov z materinstvom, ki pa ne dosežejo raznovrstnosti in razsežnosti izzivov sodobnega materinstva. 

To pa ni težava, izolirana na Lizino epizodo, saj epizode nasploh prepogosto obvisijo, preden bi dramatičnost dogajanja resnično dosegla točko, ki bi poslušalko privedla do zavedanja brezupnosti situacije. Tako se zgodba protagonistke Eme – ki jo brezup ob odsotnosti moža in kronična izčrpanost privedeta do nasilja nad svojimi otroki, kar ji nato očita partner – zaključi v nerazrešenem konfliktu, in čeprav se Ema kesa zaradi svojega ravnanja, ne dobimo pravega zaključka, kaj se bo zgodilo z moževo stalno odsotnostjo in njeno naraščajočo frustracijo. Podobno se ne spremeni Ksenija (Vesna Jevnikar), ko ji hči Tina (Nina Rakovec) na rojstni dan v dragi restavraciji razkrije, da se bo sestala s sinom, ki ga je rodila pri petnajstih. Ksenijin partner Igor (Brane Završan) prvič sliši za to, a to sprejme empatično in s kančkom humorja. Hči kmalu zatem odide, par nadaljuje s sladico, kjer Ksenija morda le za kanček popusti v svoji obsedenosti z nadzorom. Tega ohranjanja statusa quo pa zaradi pomanjkanja enotnosti v tekstu (kjer se epizode vse prepogosto zaključijo v kompromisu) ne moremo zares brati kot nekakšne fossejevske kritike malomeščanstva, četudi bi želele.

Radijska izvedba igre je sicer radiofonično precej neambiciozna. Edini delček, ki izstopa iz zvočnega realizma, je uvod, »antropomorfno slikanje čudeža spočetja,« ki obstaja tudi v izvirniku – a če je ta v izvirniku ironično pompozen, v radijski različici ni ničesar od vpisanih godal in angelskih harmonij, pač pa na začetku vsake epizode slišimo zmes suhoparnega biološkega opisa zaploditve, zvoke ženskega orgazma in džezovsko glasbo, ki se slogovno ne ujema ne s celoto radijske igre ne s pompom izvornega uvoda v dramo. Nezvestobe tekstu sicer nikakor apriorno ne beremo kot problem – še več, kadar rodi nove premisleke in pomene, je več kot dobrodošla. V našem primeru pa slogovni izstop – ki je toliko bolj občuten zaradi izbrisa izvornih insertov med prizori, ki skupaj z uvodom sicer realističnemu besedilu pridodajajo malce bolj osebnoizpoveden, ironičen in kritičen okvir – povzroči (po našem mnenju neproduktivno) disonanco s siceršnjo zvočno ilustrativnostjo in zavezanostjo realizmu.

Tjaša Mislej je sicer že večkrat nagrajena dramatičarka – leta 2014 je prejela nagrado za mlado dramatičarko za dramo Panj, leta 2020 pa nagrado Slavka Gruma za dramo Naše skladišče. V svojih tekstih se sicer pogosto ukvarja s pisanjem o preslišanih – o mladih brezposelnih v distopičnem Panju, o skladiščnih delavkah v Našem skladišču in o begunski krizi v radijski igri Grške počitnice. Zato pa preseneča, da je nabor protagonistk drame Prva beseda je mama razredno precej homogen: vse protagonistke so heteroseksualke in precej dobro situirane – z izjemo Lize, ki s fantom živi v majhni najemniški garsonjeri – mlada mama (in perspektivna raziskovalka) Ema z možem odplačuje kredit za hišo, ki sta jo zgradila, Ksenija pa je zdravnica pri oseminpetdesetih, ki ji večerjanje v imenitnihrestavracijah ni tuje. Tudi odvetnica Barbara in podjetnica Maša, ki ju bo moč slišati v naslednjih tednih, svoje težave (duševne stiske in partnerjevo neplodnost) rešujeta na drage načine, ki marsikomu niso dostopni (psihoterapija, umetna oploditev na zasebni kliniki v tujini).

Tako se zdi, da so si protagonistke sicer različne po starosti, a bi glede na izrek »Niso ravno najboljši časi za imeti otroke«, ki ga najdemo v opisu v korpusu dramskih tekstov na portalu SiGledal, pričakovale nekoliko večjo (razredno, situacijsko) heterogenost, ki bi težišče problematike iskala v sistemskih neenakostih (med spoli, spolnimi usmerjenostmi, razredi in širše). Najmočnejši zametek tega beremo prav v delih, ki v radijski seriji niso obravnavani. Serija se tako osredinja na sicer realne življenjske situacije, ki le redko dosežejo razsežnosti socialne drame – ta izbris kakršnekoli subverzije v radijski izvedbi pa zato prispeva k temu, da poslušamo drobce spopadov z materinstvom, ki pa ne dosežejo raznovrstnosti in razsežnosti izzivov sodobnega materinstva.