Stanovanjska problematika je vsekakor ena izmed najbolj prisotnih in čedalje bolj aktualnih stisk, ki ne zadeva zgolj mlajše, temveč tudi starejšo generacijo, spekulacije na nepremičninskem trgu pa so del globalnega kapitalizma, ne le lokalni problem. Konceptualna avtorja predstave Kje mi živimo, Ula Talija Pollak (dramaturgija) in Bor Ravbar (režija), sta za tematsko izhodišče vzela izkušnje realnih ljudi, ki so na spletu delili svoje zgodbe z najemniškega trga, istočasno pa sta želela prikazati, kako neuspešno stanovanjsko stisko rešujejo občine in država.

Predstava je zasnovana kot predstava postaj, saj se občinstvo sprva znajde na dvorišču pred Novo pošto, kjer smo že priča prvemu konfliktu, v katerem najemnica iz stanovanja meče moškega (Ivan Peternelj), ki se nima kam zateči. Stane Tomazin v vlogi pripovedovalca, voditelja in vodnika nas nato popelje v prvo nadstropje stavbe, kjer se moramo na stopnišču preriniti mimo stark z naglavnimi rutami, nato pa se znajdemo v stanovanju s posteljo, kuhinjo, mizo in straniščem, ki je od bivalnega prostora ločen zgolj z zaveso (scenografija Dan Pikalo in Jan Rozman). Stane Tomazin nam pojasni, da smo tu zato, da bi našli osebo, ki si stanovanje najbolj zasluži, pred našimi očmi pa se zvrstijo različni profili ljudi. Pripovedovanje dopolnjujejo igrani prizori, ki asociativno prehajajo med seboj in si tekoče sledijo: pred nami stoji mlada nosečnica (Suzana Krevh), ki jo je najemodajalka (Daša Doberšek) vrgla iz stanovanja, tu je homoseksualni par (Ivan Peternelj in Matija Vastl), ki brez stanovanja ostane zaradi diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti, priča smo diskriminaciji na podlagi etnične pripadnosti ter zgodbi matere samohranilke z izkušnjo medpartnerskega nasilja (Anja Novak). Vloge med nekaterimi igralci in igralkami se menjujejo, tisti, ki so bili prej v vlogi najemodajalke, nato zavzamejo vlogo najemnic in najemnikov ter obratno.

Z menjavanjem vlog na istem prizorišču in z menjavanjem prizorišč (princip spominja na Spolno vzgojo II Tjaše Črnigoj) se dvorišče, skladišče, stopnišče in stavba zraven Nove pošte transformirajo v gledališki prostor, s čimer vsakdanji elementi izgubljajo svojo samoumevnost. V skladišču pod Novo pošto se nato potopimo v zgodbe babic, njihove podobe s stopnišča in dvorišča se tako vrnejo v obliki meditativne, delno nadrealne pripovedi v skrivnostni atmosferi med svečami, pri čemer stanovanjsko problematiko obravnavamo s pogledom na preteklost. Njihove podobe prikličejo spomin na naše babice oziroma starejše generacije s podeželja, ki živijo v velikih, hladnih in dotrajanih hišah, zaradi nizke pokojnine tudi pod pragom revščine, hkrati pa kraja svoje preteklosti ne želijo zapustiti. V istem prostoru se nato v vlogi Drage Potočnjak znajde tudi lik izbrisane. 

Problem, ki se med predstavo kaže kot individualen, se na koncu (končno) prepozna kot skupnosten. Da se predstava konča prav s kolektivom babic, ki se med predstavo pojavljajo zgolj kot motiv, nas spomni na čas pred tranzicijo, na čas socializma, kjer je bil skupnostni duh močnejši od individualne skrbi posameznice_ka, hkrati pa je sistem stanovanjsko vprašanje uspešneje reševal.

Prehajanje med različnimi profili ljudi iz različnih socialnih kontekstov opozarja na kolektivnost stanovanjske problematike, ki preplavlja vse družbene sfere. Stane Tomazin v vlogi voditelja občinstvo ves čas poziva, naj med prizori najdemo osebo, ki si stanovanje najbolj zasluži, nato pa nas povabi na oder Nove pošte, kjer se začne oziroma nadaljuje resničnostni šov. Prisotnost TV-zaslonov in komičnih vložkov, ki smo jih lahko zaznali že v prvem delu predstave, se sedaj potencira. Resničnostni šov posameznice_ke, ki so se znašle_i v podobni situaciji, obravnava kot nasprotnice_ke, jih med seboj odtujuje, s tem pa predstava artikulira kritiko odtujenega vsakdana kapitalističnega sistema, v katerem sistemsko vprašanje doma rešujejo profitna podjetja, žrebi in nagradne igre. Z glasovnicami v roki občinstvo spremlja poniževalne naloge kandidatk in kandidatov, s čimer sprva komični format resničnostnega šova postaja vse bolj grotesken in absurden, predstava pa etično prevprašuje tudi našo vlogo gledalca_lke in v občinstvu povzroča nelagodje. Strategija potenciranja in poudarjanja absurdnosti dane situacije se sicer v predstavi preveč podčrtuje, s čimer se zadnji del dramaturško razvleče, zaključek pa nastopi nenadno.

Problem, ki se med predstavo kaže kot individualen, se na koncu (končno) prepozna kot skupnosten. Da se predstava konča prav s kolektivom babic, ki se med predstavo pojavljajo zgolj kot motiv, nas spomni na čas pred tranzicijo, na čas socializma, kjer je bil skupnostni duh močnejši od individualne skrbi posameznice_ka, hkrati pa je sistem stanovanjsko vprašanje uspešneje reševal. Dokumentarni, groteskni in deloma nadrealni elementi so v predstavi tekoče stkani v celoto, njen konec pa nas opozori, da je stanovanjska problematika kolektivni problem, proti kateremu se bomo kot posameznice_ki lahko zgolj neuspešno borili_e.