Tri leta je že, odkar sem si ogledal plesno predstavo Kar nosim s sabo, ki se je še vedno spominjam, kot bi bilo včeraj. Spokojnega vzdušja, ki ga je pričarala – kljub izjemni ranljivosti in ganljivosti, ki ju je predstavila. Nekoliko ironično, glede na to, da je uprizoritev med drugim tematizirala spomin in pozabljanje. Predstava je bila prva v trilogiji koreografinje Andreje Rauch Podrzavnik, ki se je leta 2023 nadaljevala z Origamijem in sklenila konec preteklega tedna z Gubo. Nemudoma se nam odpre asociativni lok mnogoterih povezav: telesne gube kot odraz minulega časa iskreno spregovorijo o imetniku; gube iz pregibov na papirju (med drugim na tem, ki ga je Rauch Podrzavnik s sodelavkami_ci pregibala v poprejšnjih predstavah) pa o naših preteklih dejanjih. Guba to inherentno iskrenost gub popelje še dlje.

Dogajanje je umeščeno v izpraznjen avditorij Katedrale Kina Šiška, medtem ko je občinstvo posedeno na oder. Luč Jake Šimenca se zgolj medlo zatemni. Prostranost prostora, ki ga napolnjuje zgolj nekaj praktikablov (Peter Rauch), rekvizitov in scenskih delavcev, daje trem plesalkam poligon z nešteto možnostmi premikanja. Medtem ko Katja Legin, Bojana Robinson in Rauch Podrzavnik hodijo, obhajajo dvorano, se plazijo po njej, pa scenski tehniki – se zdi – opravljajo svoje delo. Premikajo odrske elemente, rekonfigurirajo poligon. Brez teatrskih pretenzij se vse zgodi vpričo občinstva.

Če je bil avtoričin poudarek v Kar nosim s sabo na telesu v odnosu do predmetov in v Origamiju na odnosu materialov do prostora, je poudarek v Gubah čas. Koreografska zanimivost Andreje Rauch Podrzavnik je temu primerno prav v občutku za celoto, ki prej kot na režiranje gledališča spomni na skladanje glasbe. Glasba, kot je zapisal Thomas Mann, navsezadnje prebudi čas. Na začetku uprizoritve nam ustvarjalke predstavijo motiv, ki ga nekaj časa raziskujejo, raztegujejo, krčijo, potem pa uvedejo drug motiv, s katerim počnejo podobno. Potem se prvotni motiv vrne, preplete z drugim. Dobi čas, da zadiha, nato ga prevzame vpetost v celoto. V zvočnem ambientu (Josip Maršić) naraščajoče napetosti, ki nikoli ne dosežejo svojega krešenda, plesalke gibalne motive zgoščajo in redčijo. Promet po uprizoritveni površini sprva sestavljajo plesalke, potem pa se jim pridružijo scenski delavci. Hodijo v istem tempu, istih smereh, se križajo – propriocepcijsko se nikoli ne zaletijo. Pogled, ki se naenkrat začne izgubljati v gneči, kmalu uzre širšo sliko in vidi njeno gibalno uigranost.

Andreja Rauch Podrzavnik je s sooblikovalkama giba Katjo Legin in Bojano Robinson požela še en uspeh, ki se po umetniški strategiji in čustvenem učinku zdi logično nadaljevanje solo dela vsake od treh. Rezultat pa je še močnejši od seštevka delov. Odprt je za idiosinkrazije osebnih poetik, ki jih je koreografija Rauch Podrzavnik zložila v kompleksen mozaik, ki deluje tudi kot oziroma še posebej kot celota.

Gibalni princip sam po sebi ni nujno revolucionaren. Njegov kinetični potencial pa je vselej udejanjen, zato gibanje plesalk tudi ob nenadnih zaustavitvah učinkuje organsko. Iztegnjena roka se dvigne in pade, njen sunek za sabo povleče célo telo, ki v tistem trenutku spremeni smer gibanja. Legin v solo prizoru to še potencira, ko se zapodi proti steni in zaleti v smetnjak, ki ga potem privleče na oder. Robinson pa v svojem solo prizoru gibanje dopolni s projiciranim gibanjem svoje videodvojnice (video Darko Sintič). Vztrajnost kinetične sile je spet dopolnjena z izmuzljivostjo. Odrskega gibanja ne moremo zakoličiti. Izogiba se vsakršni narativni interpretaciji, saj gibi nimajo reference v vsakdanjem življenju. Če že kaj, potem raziskujejo, iščejo spomine ali pa hodijo, da bi jih pozabile.

Nenadoma nemo dogajanje prebije glas Rauch Podrzavnik: Kako smo prišli do sem? Pove, da poti, izkušnje, spomine uteleša z gibom. Tako nekako, kot je Proustu spomin vrnila magdalenica v čaju, Rauch Podrzavnik spomin podoživi, ko ga utelesi. K poskusu povabi tudi občinstvo in sprehodimo se skozi drobovje Kina Šiška, v zanki, podobni tisti, ki smo jo naredile_ ob prihodu skozi zadnji vhod. Stanja, ki jih občutijo plesalke, so občinstvom običajno nedosegljiva. Lahko si jih empatično zamišljamo, redko pa smo povabljene_ k njihovemu prakticiranju. Četudi je naš okorni vodeni sprehod v četici daljni klic stanj Rauch Podrzavnik, Robinson in Legin, pa nam sprehod naenkrat začne odpirati nove plasti uprizoritve. Med postankom v spodnji dvorani vidimo kupe papirja, delovno mizo, prenosnik z glasbo in ne še čisto zbledeli grafit s predstave Oh, kako zelo običajno, ki sta jo Robinson in Legin premierno predstavili prav tam. Procesualnost uprizoritve se združi s fizičnimi spomeniki na preteklo prakso umetnic.

Ko se znova znajdemo v Katedrali, je ta predrugačena. Ko smo zapustile_ prostor, smo se namreč odrekle_ control-freakovskemu nadzoru. Prisostvovanje preobrazbi smo zamudile. Narava odraščanja je krhka. Spremembe pa smo včasih sposobne_ videti zgolj, če prej pogledamo vstran. Odrsko dogajanje v sklepnem delu splete niti, zastavljene v prvem dejanju, interpretacija pa se še vedno izmika. Koreografija Andreje Rauch Podrzavnik je namreč sorodna filmografiji režiserja Roberta Altmana, ki je svoj filmski slog nekoč opisal kot neintelektualen, nenarativen, ampak čustven. Tisti občutek, ko zapustiš dvorano in ne znaš opisati, kaj se je ravnokar zgodilo, s teboj pa ostane neka ganjenost, ki se je ni moč otresti. Razlog za ganjenost je prav tako izmuzljiv, tako kot narava spomina. Oba se izmikata času. Spomin je tak kot gibanje plesalk v Gubi, krhek.

Ob pisanju se bojujem s to neulovljivostjo čustev. Če jih je Rauch Podrzavnik morala utelesiti, jih moram sam zapisati, da jih podoživim, predočim bralki_. Zmanjkuje mi prostora, da bi opisal še vse ostale elemente uprizoritve: igranje s pogledi, uprizarjanje znotraj uprizoritve, odre na odrih, snovalnost, bogato referenčnost, procesualnost uprizoritve etc. Andreja Rauch Podrzavnik je s sooblikovalkama giba Katjo Legin in Bojano Robinson požela še en uspeh, ki se po umetniški strategiji in čustvenem učinku zdi logično nadaljevanje solo dela vsake od treh. Rezultat pa je še močnejši od seštevka delov. Odprt je za idiosinkrazije osebnih poetik, ki jih je koreografija Rauch Podrzavnik zložila v kompleksen mozaik, ki deluje tudi kot oziroma še posebej kot celota.