Vzeti nekaj nazaj je relativno nov koncept. Tehnologije sodobnih računalnikov omogočajo brisanje, vračanje in naknadno organizacijo misli, medtem ko so pisalni stroji, grobo rečeno, premogli zgolj linearno miselno zaporedje. Daleč od tega, da bi s tipkanjem svoje misli pošiljali neposredno v svet, je moderna doba kljub temu rodila literarni pristop toka zavesti oziroma misli, ki se po asociativnem principu prelivajo ena v drugo, na videz brez pretiranih skrbi za meandre digresij in tolmune slepih ulic. Včasih neobrzdane brzice navdahnjenih idej, drugič stoječa mokrišča ruminacij so navdihovala literatinje_e kot so Proust, Woolf in Kerouac. Modernistično slikarstvo je prav tako razvilo sorodni pristop osvobajanja od vnaprej skonstruiranih kompozicij, s sledenjem podzavestnim silam ter spoštovanjem zakonitosti slikarskega medija. Pristop, četudi se ga ni imenovalo z istimi besedami, je bil domač tudi v postmodernem plesu, ki je z raziskovanjem vsakdanjega gibanja zavračal kalupe romantičnega baleta v prid fluidnemu gibanju kinestetičnega toka.

Osvobajanje togih kalupov z obljubo žive kontingenčnosti tudi sodobnim umetnicam_kom predstavlja vitalen vir navdiha. Tok misli, celo preplet različnih tokov misli, v sotočje eksperimentalne glasbe in plesnega gibanja je tako navdihnil tudi mlado koreografinjo Anamario Klajnšček v njeni najnovejši predstavi Tok misli / Preplet, uprizorjeni 6. novembra na odru velike dvorane Španskih borcev (produkcija Pekinpah, producent Žiga Predan). Krožna postavitev z glasbili v središču nudi poligon nastopajočim, ki kmalu začno zasedati oder. V lahkotnih belih opravah in sončnih očalih glasbenika Elvis Homan in Boštjan Simon v koncentričnih spiralah zavzameta svoji mesti, plesalki Kristyna Peldová in Klajnšček pa nadaljujeta kroženje po belem plesnem podu kot dve zvezdi, ujeti v binarni sistem. V zatemnjeni atmosferi, ki zaradi tolkal in saksofona asociira na improvizirani jazz, plesalki hodita uravnoteženo, dokler–kot bi ju gnala gravitacija–naposled ne trčita ter razpršenim pogledom v občinstvo in sunkom rok dodata silovite plesne obrate.

V zatemnjeni atmosferi, ki zaradi tolkal in saksofona asociira na improvizirani jazz, plesalki hodita uravnoteženo, dokler–kot bi ju gnala gravitacija–naposled ne trčita ter razpršenim pogledom v občinstvo in sunkom rok dodata silovite plesne obrate.

Sodobne uprizoritvene umetnosti, ki se poslužujejo improvizacije kot pristopa, morajo svoj material docela organizirati, preden končni produkt predstavijo občinstvom, da tok misli ne razvodeni v dramaturški kaos. Promet, ki v Toku misli / Prepletu poteka v nasprotni smeri urinega kazalca, sidra mizansceno v premišljeno strukturo s postopnimi razredčitvami, ko se malo čez polovico trajanja dogajanje docela umiri v težkih premikih, in s kasnejšim zgoščevanjem v gibalni improvizaciji, ki jo Klanjšček in Peldová dosledno izvajata. Pristopi, ki terjajo veliko koncentracijo, odzivnost in čuječnost do soprisotnih, pri katerih se zvok in gib nenehno vzajemno oplajata, prav tako nikoli ne izpadejo arbitrarno, četudi vsake toliko nekoliko razvlečeno, saj koreografsko dogodek ne ponuja ničesar pretirano svežega.

Sodelovanje v polimproviziranih dogodkih, ki se je med avtorico koncepta Klanjšček in Homanom začelo že z eno od edicij improviziranih umetniških večerov Improponedeljek leta 2019 v Kinu Šiška, tokrat zavzema oprijemljivejšo obliko. Vztrajno kroženje plesalk in pozornost občinstva na variacije v glasbi in gibu nam ponudita prostor za razmislek o individualizmu sodobnega subjekta, kakor obljublja spremni tekst, do konkretnih somatskih odgovorov pa ne pride. Že res, da so gibi Peldove in Klanjšček drugačni, kadar so v duetu, da so sposobni prevzeti silovitejši značaj v enih točkah in nežnejšega v drugih, ko atmosfero zanje ustvari glasba, a kontrast ostane izmuzljiv. Dalje je v takšnem stremljenju enourna improvizacija nemara preambiciozna, zato se v zadnjem delu izpelje v spektakularnosti.

Proti koncu predstave nastopajoče_i namreč pograbijo lončke z barvami, ki so nas kot revolver Čehova gledale v obraz od začetka dogodka. V nemara preveč anticipirani maniri se začno z njimi oblivati in jih škropiti po površini belega odra ter–ključno–po svojih belih kostumih v izdelavi Gabriele Lotaif. Medtem ko se oranžna in modra barva pršita čez oder, ples Peldove in Klanjšček začne prevzemati še posebej silovite impulze, ki mejijo na ekspresivne afekte. Čeprav sprva vizualno izjemno atraktivni, pa scenografija in kostumi kmalu začno žareti v zmešani rjavi barvi, ki nekako spodkopava sporočilo spoštovanja avtonomije in individualnosti posameznice_ka. A ko je barva prelita, je ni več mogoče vzeti nazaj. Note, ki zazveni, in giba, ki zaniha, prav tako ne. Kar ostane, tako še vedno priča o vitalni energiji, ki jo zna ples uprizarjati bolje kot drugi mediji. Globlja sporočilnost pa se mu izmuzne.