Metod Zupan, 22. 1. 2024

Slediti svoji poti

Vita Osojnik: Prostor z razgledom. Plesni teater Ljubljana, datum ogleda 10. 1. 2024.
:
:
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank
Foto: Nada Žgank

Vita Osojnik, plesna pedagoginja, ulična umetnica ter avtorica koncepta dotične uprizoritve, koreografinja, scenografinja in izvajalka, je v zadnjem desetletju izoblikovala prepoznavno osebno poetiko, ki preveva tudi trilogijo, zaradi katere smo zdaj tukaj. Njena plesna dela so vselej integrirane celote glasbe, scenografije, svetlobe, kostuma in gibov, kar ni tako samoumevno, kot se morda zdi. Spremêni enega izmed elementov, in nastane povsem drugačna predstava. Ob tem velja omeniti tudi redne soustvarjalke_ce, kot so glasbenik Matevž Kolenc, kostumografinja Tina Pavlin in produkcija Plesnega teatra Ljubljana (kreativna producentka Katja Somrak). Kontinuiteta njihovega sodelovanja kaže na dragocenost tovrstnih daljnosežnih procesov, saj se elementi uprizoritve spajajo v avtorsko estetiko in jo razvijajo naprej. Brneča glasba, izčiščena, četudi prostorsko nasičena scenografija in trendovska oblačila, ki sidrajo uprizoritev v tukaj in zdaj, so nekakšen slogovni zaščitni znak pričujoče trilogije, ki pa se povezujejo tudi z vsebinsko prepoznavno osebnostjo v njenem središču. 

Vsebinsko opus Osojnik zaznamuje zaprtost v osebno doživljanje sveta s pozornostjo na njegove kompleksnosti in družbeno pogojenost, kar ustvarja abstraktne dramaturgije, vstope s prepoznavnimi kretnjami, scenografijami in kostumografijami. Sorodnim tematikam se posveti tudi v najnovejši predstavi.

Nad zbirajočim se občinstvom v avditoriju Plesnega teatra Ljubljana zvenijo kovinske viseče palčke v pozibavanju. Ko se umirijo, se svetloba, ki jih je, tako kot nas, osvetljevala (poudarjala), za trenutek prevesi nad oder. S tem opozori na območje, kjer se bo v naslednjih štiridesetih minutah odvila predstava in ki ga sestavljajo prozoren plastični stol, klop, miza, oblaki pod stropom (Tilen Sepič) ter visoki vzpetini iz plastičnih vreč, na vrhu leve v plastični beli kuti počiva Osojnik. Svetloba se osredotoči nanjo, zvoki mečkanja njene plastične oprave ovijejo dvorano. Kot asketski menih umaknjena (osamljêna) med oblake, iščoča razsvetljenje, uživa v prostoru z razgledom. Ko se postopoma spusti na tla in si sname kapuco, ki je dotlej zakrivala njeno telo in obraz, njen izraz izžareva modrost in samonadzor. 

Če me je drugi del trilogije (Izven osi, 2023) napeljeval na misel, da ogled predhodnika (Vse, kar se je že zgodilo, 2022) ni potreben za razumevanje nadaljevanja, me ogled sklepnega dela navdaja z občutkom, da ogled predhodnikov vsekakor ni obvezen, zagotavlja pa veliko bogatejšo gledalsko izkušnjo. Ne zgolj s hitrimi potešitvami, ki pridejo ob prepoznavanju referenc na preteklost, temveč tudi z razširitvijo interpretacije, točneje s potencialom sinteze v genezo. V predhodnikih je avtorico namreč vodilo utelešanje negacij: »Nisem telo, nisem niti um« in »Jaz sem nič in nihče«. Skozi ustvarjanje trilogije pa se zdi, da je avtorica dospela do afirmacije, ki jo (tudi) po spremnem besedilu označuje vodilo: »Sem v stanju, v posebnih okoliščinah, v katerih je nekdo ali nekaj v specifičnem trenutku.«  Še vedno abstraktno vodilo je konkretizirano z zavedanjem kompleksnosti prostora in časa ter odraža perspektivo, ki pride od dvignjenega gledišča, ter čuječnost, pridobljeno z meditacijo, ki omogoča prizemljeno, odzivno in docela specifično bivanje v trenutku.

Predstava je zasnovana po principu revolverja Čehova, vse elemente nam razkrije na začetku, med predstavo pa jih uporabi/izvede. S tem se abstraktnost vsebine, ki bi običajno ponujala razširitev interpretacije, fokusira in reducira na sicer še vedno intrigantno sporočilo, le da iz njega ne veje širina, ki jo ponuja sodobni ples.

Avtoričin spust s plastične vzpetine na odru spremljata luč (oblikovanje svetlobe Andrej Hajdinjak, asistenca oblikovanja luči in tehnične rešitve Janko Oven) in avtorska glasba iz zvočnikov (Kolenc), ki zvesto spremljata vsakršen premik. Daleč od »naučenega« pa se zdi, da za sleherno spremembo katerega od elementov mizanscene stoji Osojnik. Ko se ustavi ob klopi in pogleda v zadnjo steno dvorane, se na njej prižge prstan svetlobe, kot nekakšen sončni mrk, glasba prevzame ominozno noto. Ko se ustavi pri mizi, jo osvetlijo (kadrirajo) trije ozki stožci svetlobe z različnih delov odra, glasba se umiri. Vse dogajanje tako vodi premikanje plesalke, kar njenemu liku daje naravnost kozmični učinek in omnipotentni potencial. Asociacije podkrepljuje njena prezenca, ki s svojo stalnostjo povezuje celotno uprizoritev. S tem subtilno zaigra potencial osamitve, umiritve, umika in refleksije. 

Ob tako premišljeni postavitvi bi plesni gib zlahka zbledel. Gib skozi predstavo z variacijami, solističnimi odsevi in podvajanji poti ter referencami na preteklo delo sklene koreografski lok, ki se začne s sedenjem in počasnim spuščanjem. Ko stopi na ravnino območja dogajanja, prehaja med postajami, ki lokalizirajo različne gibalne kvalitete in koreografske principe. Tako denimo ob topli svetlobi izvede nekaj bolj mimetičnih, po občutku ritualnih gibov, na sredini odrske površine se dotakne prvega dela trilogije, ob desnem delu odra pa ponovi gibalno sekvenco iz drugega. Menda najzanimivejši je v tem novi gibalni material, ki plesalko vselej drži na nogah. Z okončinami in tudi hrbtenico opravlja velikopotezne, a docela nadzirane fraze, ki razvoj, četudi nekoliko linearno, vodijo k vrhuncu predstave: domiselno izvedenemu lebdenju. 

Od spusta z gore do dosega nirvane ter demonstracije potenciala slednje je Prostor z razgledom interpretacijsko bolj zaprt od svojih predhodnikov v trilogiji. Scenografsko je prav tako nekoliko manj domiseln kot Izven osi, v katerem nas je avtorica posedla v samo središče dogajanja. Koreografsko pa nam predstavi intrigantno zamišljen in mojstrsko izpeljan material, ki pa se še vedno preveč opira na enosmernost interpretacije. Predstava je namreč zasnovana po principu revolverja Čehova, vse elemente nam razkrije na začetku, med predstavo pa jih uporabi/izvede. S tem principom, smotrnim za sklepanje trilogije, pa se abstraktnost vsebine, ki bi običajno ponujala razširitev interpretacije, fokusira in reducira na sicer še vedno intrigantno sporočilo, le da iz njega ne veje širina, ki jo ponuja sodobni ples.

Tilen Sepič, Andrej Hajdinjak, Tina Pavlin, Katja Somrak, Matevž Kolenc, Vita Osojnik, Janko Oven

Povezani dogodki

Metod Zupan, 20. 5. 2024
Prvenstvena zazankanost
Metod Zupan, 24. 4. 2024
Kurent in njegove preobrazbe
Metod Zupan, 15. 4. 2024
Bosa noga, kako se dobr’ trese