Bolečina je individualno, mnogokrat težko izrazljivo in globoko intimno izkustvo človeka, ki se vtisne v telesni spomin, se zareže v misli, gibe in percepcije človekove okolice. Kot taka predstavlja vstopno točko tudi za performans The Following Body koreografinje, performerke in plesalke Tatiane Kocmur. The Following Body se sicer osredotoča predvsem na spolno nasilje in simptome po doživetem, s tem, kako se soočiti s stanjem, v katerem telo utrpeva zunanjo silo, se proti njej bori, se ji preda ali skuša o njej spregovoriti.
The Following Body je bil premierno uprizorjen v Špitalski kapeli v Celju, v manjšem arhitekturnem objektu, posvečenem zavetnici pohabljenih, revnih in bolnih. Objekt, zgrajen v 15. stoletju, ohranja sakralno akustiko in meditativno atmosfero. Občinstvo stoji v notranjščini okoli polkrožnega dela kapele, nad nami visi križani Kristus. Ta prostorski kontekst med občinstvo prikliče zgodovino katoliške Cerkve in njeno povezanost s trpljenjem, zaradi osredotočenosti na spolno nasilje pa se kaj hitro poveže tudi z zgodovino patriarhata, katerega glavna ohraniteljica je prav katoliška cerkev. Po drugi strani bo naslednji performans svojo ponovitev doživel v Placu, avtonomnem prostoru v Ljubljani, kjer bo dogajanje doseglo mlajše in aktivistično občinstvo, prostorski kontekst pa bo ponujal tudi drugačne interpretacije.
Pred nami na tleh namreč leži nedefinirano obličje, ki mu ne moremo razbrati glave, nog in ramen. V svetlobni in kostumografski transformaciji razbiramo performerkino telo, zvezano v kovinski objekt, ki spominja na ogrodje neke kovinske omarice. Ogrodje je Tatiana Kocmur brusila sama, njegovi okruški pa so uporabljeni kot konstitutivni element v videoprojekciji (Domen Martinčič), ki seva v prostor in telesu pred nami podaja mrežasto kvaliteto, kot bi zrli v piksle. V tišini kapele je mogoče razbirati zvok Slomškovega trga, skozi gotska okna sevajoč soj mestnih luči, šklepetanje dežja in premike vsakega izmed prisotnih. Razgibano zvočno pokrajino notranjščine in zunanjščine preseka performerka, ki skuša strgati črn lepilni trak, s katerim je skrotovičeno privezana na kovinsko konstrukcijo. To predstavlja tudi celotno dramaturgijo dogajanja: plesalkino postopno osvobajanje, kjer je občinstvo postavljeno v vlogo pasivnega očividca in se je tako prisiljeno soočiti s svojo družbeno odgovornostjo.
Kostum namreč nadaljuje odtis telesa, je kakor nedokončana ponovitev telesnega obličja in tako posreduje občutek, kot da ne gre zgolj za eno telo. Performerkino telo namreč na sebi nosi še telo spomina, morda telo poškodbe, morda ranjeno ali ozdravljeno sebe, breme neke pretekle travme, ki se kot usedlina nalaga na njeni površini.
Tatiana Kocmur postopoma odvezuje svoje dlani in noge, pri tem vse bolj lahko prepoznavamo njeno telo in ga ločimo od prelivajoče kostumografije Jaka Grma. Kostum namreč nadaljuje odtis telesa, je kakor nedokončana ponovitev telesnega obličja in tako posreduje občutek, kot da ne gre zgolj za eno telo. Performerkino telo namreč na sebi nosi še telo spomina, morda telo poškodbe, ranjeno ali ozdravljeno sebe, breme neke pretekle travme, ki se kot usedlina nalaga na njeni površini. Kostum pove največ, molče spregovori o simptomih travme in govori o nemožnosti pozabe poškodovanega in izmaličenega. Ne govori (zgolj) skozi lastno izkušnjo, temveč nase šiva breme in izkušnjo nasilja premnogih ljudi.
Tišino meditativnega sakralnega objekta kaj kmalu prekine tehno komad, ki zgodovino nasilja usidra v sodobnost, nas morda spomni na vse tiste kote in sobe, v katerih smo med plesanjem na elektronske ritme dopustili, da je nasilje storjeno in tolerirano. Ali pa je tehno komad tu zato, ker nas spomni na nenehno plešoče telo, ki se mora izčrpati svojih preteklih travm, jih nenehno ponavljati v drugačni obliki, zato da bi se lahko kasneje zopet streznilo in živelo svoj vsakdan.
Tatiana Kocmur deluje kot gibljiv kip, oziroma kot lahko razberemo že v podnaslovu, živa podoba. Njeni minimalni premiki so namenjeni temu, da bi se plesalka odvezala in rešila iz submisivne, potlačene pozicije. Njeno gibanje dirigira realna sila, zato so premiki večinoma premišljeni, le redkokdaj nejasni in neprepričljivi. Plesalka, zamazana z rdečo barvo, se ob koncu povzdigne na kovinsko ogrodje in na neudobnem ozkem okviru naredi ležečo in sedečo pozo. Nato vstane in odide s polkrožnega prostora v ozadje kapele. Kljub manj poglobljenemu premisleku o sporočilnosti tovrstnega performativa (umetnica naj bi sicer opravljala pogovore s posameznicami in posamezniki, ki so doživeli spolno zlorabo) je celoten dogodek efektivni performativni odtis, grenek krik in izjemno močen izraz obdelave in razumevanja materialov ter človekove notranje pripovedi o trpljenju, ki stopa z njimi v dialog.