Igralsko zasedbo Ivana Godniča, Gregorja Praha, Roberta Prebila, Mateja Recerja, Romane Šalehar, Daria Varge, Matije Vastla, Sergeja Ranđelovića (bobni), Luke Kuharja (bobni alt), Aleša Zorca (bobni alt) ustvarjalno spremljajo asistent režije Marko Čeh, scenografa Branko Hojnik in Urša Vidic, kostumografinja in maskerka Ana Žerjav, koreografinja Jana Menger, lektorica Mateja Dermelj, oblikovalka mask Nathalie Horvat, Mitja Vrhovnik Smrekar (glasba), Voranc Kumar (video) in vodja predstave Gašper Tesner.
Igra je postavljena v sodobnost in se tematsko tako kot roman ukvarja z dihotomijo med tiranstvom in demokracijo. Posega v današnje politične probleme in prikazuje nedolžnost otrok razkrito skozi igro odraslih, ki pa se v resnici igrajo odrasle igre. Igre divjaštva in razsvetljenstva, ki se formirajo izolirano od ostalega sveta.
Dokončnost Goldingovega nihilizma, ki ga je nazorno ubesedil v citatu “človek proizvaja sovraštvo, tako kot čebela proizvaja med”, je tako režiserja Tauferja kot dramaturginjo Hamerjevo ziritiral in jima predstavljal izziv za igro, v kateri je človeški nenasitni proizvod sovraštva skrit za maskami pošasti. Kakšen je otrok kot človek v svoji izgubi nedolžnosti, kako hitro in na kakšen način se vzpostavljajo hierarhični redovi v novem in izoliranem? Kaj pomeni vzpostavljati paranoičen strah in se skrivati za obiljem kolektivne (ne)odgovornosti? Otroci, ki so prepuščeni samemu sebi, vzpostavljajo v svojem svetu mikro red, ki pa je v svojem jedru enako krut in enako umazan kot makro svet, iz katerega so izolirani.
Igra odraslih in profesionalnih igralcev je povsem običajna in otroška le v jezikovni interakciji in medsebojnih poimenovanjih, s katerimi razkrivajo svojo identiteto. Igralci so tako bolj mimobežno in zgolj idejno postavljeni v svoje primarne vloge. Igra lahko izpade kot namenoma neotroška in odraz zrcala odraslosti. Posledično je idejno nekoliko izpraznjena in vzpostavi ravnodušnost. Pošasti, ki svojo krutost proti koncu stopnjujejo, namreč ne prepričajo in ne izpadejo kot otroci. Igralci so prepoznavni v svojem individualnem stilu in ekspresivnosti, kar pa je po drugi strani moč razumeti ravno kot enačenje med mikro in makro, med starimi in mladimi ter med izoliranim in neizoliranim. Igra igralcev je včasih celo nezainteresirana in zdolgočasena, prepuščena neenergijski igri, ki se ne razlikuje od počitnic na samotnem otoku. Zabrisana meja med odrom in parterjem je brez napetosti, brez interakcije strahu, groze in nasilja. Meja je razbita z nedolžnimi sprehodi po “parterski rdeči preprogi” in skorajda smešnimi političnimi nagovori. Takšno pustost gole igre razbijajo vsi drugi gledališki elementi.
Mizanscena je hitra, direktna in kratka. Igra je neprestano usmerjena v publiko in večinoma locirana v ospredje odra. V zadnjem delu odra dogajanje ves čas spremlja živa glasba bobnarja Sergeja Ranđelovića, ga čustveno podpira in poudarja ob bolj pestrih delih. Z nežnimi parti spremlja ravnodušne odseke igre ter hkrati z vso silovitostjo in glasnostjo posega po najbolj krutih in pošastnih izsekih. Lahko je le nemoteč element ozadja ali pa glavni vir emocij, pomaknjen v ospredje. Primarno igro večkrat zamenjajo ples, koncertna glasba, video in maske. Glavna ideja je tako razpeta med številne gledališke elemente, žanre in formate, ki nekoliko ravnodušno igro popestrijo in ji dodajajo povsem drugačne vidike gledanja.
Igro poleg otrok idejno podpirajo personificirani objekti, ki skušajo orisati drugačno logiko samoorganiziranja in so za roman ključni akterji ohranjanja demokratične discipline. Voda, školjka, tasmanski tiger, ogenj in luna igro presekajo s svojo nežnostjo in so aplicirani preko ženskega glasu, ki v moško destruktivno igro prinaša idejo ravnovesja.
Scena je povsem preprosta in minimalna. Večkrat ponovljivi element igre so zložljivi stoli, s katerimi “otroci” ležerno prihajajo in odhajajo z odra. Ti stoli so kot lenobne spovednice na plaži, ki parter distancirajo in ga locirajo v obširno morje, v ves ostali svet, od katerega je nedolžni otok izoliran. Nedolžnost oziroma krutost pa je prikrita in omiljena z največjim elementom scenografije — z veliko zaveso iz prosojne plastične folije, ki prekriva živalskost in krutost otrok. Groza in strah sta latentno zamaknjena v ozadje odra in predstavljena le v noči in senci, kar na momente deluje povsem primitivno in krvoločno. Zavesa zakriva golo nasilje in otroke v maskah postavi v skrajnost divjaštva, skorajda v ritual darovanja. Njihova krvoločnost pa je direktno vzpostavljena s kostumografijo. Vodja tiranskega vladanja Jack je surov in gol, svoje nasilje pa izraža v bojnih potezah in barvah, ki ga poveličujejo v vodjo nočnih lovov. Ostali otroci so v začetku oblečeni identično — v bele srajce, ki se po divjih nočeh obarvajo krvavo rdeče. Kretnje klanja in zvoki mučenja so ostali v senci latentne zavese, kolektivno krivdo je oprala noč, kri pa je za vselej ostala na nedolžnih srajcah.
Pošasti sem si ogledal v prvih vrstah relativno praznega parterja. Občinstvo je bilo med uprizoritvijo mirno, brez vsakega vzhičenja in brez vsakega glasu ali kretnje. Pasivni vdori v parter recepcije niso spreminjali, temveč jo kvečjemu puščali ravnodušno. “Prazno in mirno morje” je kakšen valj doživelo le ob večjem vdoru glasbenega ali plesnega efekta.
Sam sem si igro predstavljal bolj pristno in bolj otroško. Bolj usmerjeno v konkretno igro (ne)dožnega človeškega bitja, ki ima v sebi vselej kaj drugega kot odrsko pasivnost. Političnost in vzpostavljanje navideznega reda ni vzpostavljeno skozi otroške oči, temveč skozi odrasle, ki preveč prikrito in zrelo rešujejo svet. Otroška in realna se mi zdi zgolj ideja vzpostavljanja novega, ki pripelje do zrcala starega; nedolžnost, ki v resnici le kolektivno prikriva svojo odgovornost.
***
Študentska kritika je nastala v okviru seminarja, ki ga na Oddelku za primerjalno književnost in literarno teorijo (Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani) vodi doc. dr. Gašper Troha.