Predstava Antologija krika I: Vrečka presenečenja (avtorica koncepta in koreografinja Tina Habun, plesalki in performerki Urška Centa in Kristýna Peldová) je kabaretni hepening, pomenljivo umeščen v kontekst božično-novoletnih praznikov po eni in organizacijske ter prostorske krize slovenskega profesionalnega plesnega prostora po drugi strani. Majhna dvorana Pionirskega teatra, ki se nahaja v kletnih prostorih ob Kinoteki, je pretvorjena v prizorišče (še ene) predpraznične plesne zabave – a takšne, za katero ni dovolj sredstev. Prostor je osvetljen s plastičnimi disko lučmi in disko kroglami, na cenenih podstavkih so postavljene plastične božične jelke, ovešene s poceni okraski, ki visijo tudi s sten in stropov (ker očitno ni bilo sredstev za drugačne vrste okraskov). Cenenost ne umanjka niti v detajlih: predprostor, čeprav se vanj že tako ali tako stlači komajda dvajset ljudi, je prenapolnjen z različnimi božičnimi ornamenti, po mizi sprejemnega pulta pa so raztreseni žvečilni sadni bomboni (oblikovanje prostora Hana Podvršič).

Čeprav prevladujeta kič in trash estetika, ki sta podčrtani z iznajdljivo rabo enostavnih in cenovno dostopnih rekvizitov, mestoma pa tudi z »brezsramnim« vedenjem plesalk (preizkušanje meje med javno sprejemljivim in nesprejemljivim vedenjem ženske), predstava izkazuje tudi številne prvine avantgardnih gibanj 20. stoletja. Poleg obskurnosti dogajalnega prostora, številnih besednih in pomenskih iger ter logike asemblaža (različnih žanrov in plesnih tehnik) zasledimo tudi rabo rekvizitov, ki omejujejo gibanje ali pa ga razširjajo v prostor (kar je značilnost npr. triadnega baleta). V prvem in zadnjem prizoru sta plesalki oviti s trakom, ki po eni strani omejuje njuno gibanje, po drugi pa jima pomaga ustaliti in ponotranjiti formo, na podlagi katere lahko odkrivata nove variacije (avtor glasbe Eduardo Raon). Če v uvodnem in zaključnem prizoru gledamo čutno in dokaj počasno gibanje (vrtenje), pri katerem se plesalki prilagajata težnosti druga druge (material spreminja obliko in napetost glede na njuno pozicijo in težnost), se v vmesnih prizorih odpre »vrečka presenečenja«. Zvrstijo se koreografsko in režijsko raznoliki prizori, v katerih spremljamo vse od hoje po modni pisti in »tverkanja« do sodobnega plesa, fizične komedije in flamenka.

V kičasto, trash estetiko se vztrajno naseljujejo primesi različnih plesnih pa tudi kostumografskih slogov (kostumografinja Hana Podvršič), s čimer je implicitno vzpostavljen kontrast med »visoko« in »nizko« umetnostjo. Dve izkušeni plesalki, izurjeni v številnih plesnih tehnikah, poskušata izkoristiti vsa sredstva, ki jih imata na voljo, da bi pridobili našo pozornost. V nenehnem prizadevanju, da bi se ob izvajanju točk prikazali tudi kot zabavni in neobremenjeni gostiteljici, izpadeta humorno, vendar hkrati vzbujata nelagodje – po eni strani s poudarjanjem prekarnosti svojega položaja (sta hkrati plesalki, performerki, organizatorki in gostiteljici dogodka), po drugi pa z neposrednim in pogosto šaljivim nagovarjanjem gledalk in gledalcev.

Čeprav se rdeča nit mestoma porazgubi v naključnih dejanjih, iz predstave vejeta bombastična energičnost in drznost zabavati se v svetu nenehnih (birokratskih in ideoloških) preprek.

V veznem prizoru, ki povezuje oba dela predstave (izmed katerih vsak traja dobrih pol ure), nam plesalki ponudita priložnost, da se zapremo v kabino v zaodrju in na ves glas izkričimo svoje frustracije. Sicer pa krik odmeva ravno v svoji odsotnosti oziroma zadržanosti. Prej kot zvok je mišljen kot poziv k gledanju, ne le predstave, ampak tudi vsega tistega, kar je skrito za njo, v procesu umetniškega izpopolnjevanja in ustvarjanja. Kričijo predvsem situacije, ki nas vabijo k ogledu, mestoma pa tudi k udeležbi (dramaturgija Nik Žnidaršič). Tekom predstave se pomikamo po »zaodrju« glavnega prostora Pionirskega teatra. Različni prostori zaodrja so poseljeni z instalacijami in scenografskimi vložki številnih vizualnih umetnic in umetnikov (Vita Tušek, Mori Sikora, Irena Živković Milosavljević, Kolektiv BRAVO (Ana Urbiha, Pika Basaj, Neža Urbiha), KUD Qulenium Ljubljana (Tisa Praprotnik in Viktoria Forte Berlec, videomaterial Urška Mori, mentorica Ana Romih)), katerih stvaritve se dobro vpenjajo v siceršnjo prostorsko zasnovo.

Čeprav format hepeninga po naravi zahteva neposrednost predstavitve (ali pa vsaj ironično distanco do posredovane snovi), lahko v predstavi zasledimo tudi zametek zgodbe. Medtem ko neposrednost omogočata prostorska zasnova (gledalci sedimo v dveh vrstah na levi in v dveh vrstah na desni strani dvorane) in pogosto nagovarjanje občinstva (s pogledi, izreki ali kretnjami, včasih celo s humornimi tiki ali prikrivanji delov obraza), se zametek zgodbe oblikuje – najbrž za različne gledalce na različne načine – v temeljnem konfliktu med uprizarjanjem in ustvarjanjem, ki je signaliziran tako s performativnimi (vedenje performerk) kot tudi s prostorskimi oz. scenografskimi sredstvi (situiranost v galerijskem prostoru, prevlada kičastih ornamentov). Javni galerijski prostor nas primora k določenemu (samo)uprizarjanju – a ker se tokratna razstava (vsaj metaforično) nanaša na življenje umetnice, samozaposlene v kulturi (»antologija krika«), je nekako intimna: je dejansko razstava notranjosti, introspekcija. To performerki postavlja v ranljiv položaj. Po eni strani sta sami glavna »razstavna eksponata« (na kar namigujeta z dobro izpeljano samoironijo), po drugi pa poskušata znotraj obstoječih pogojev ustvarjanja nasloviti pogoje ustvarjanja in tako rekoč »grizeta roko, ki ju hrani« (sploh ženski v še vedno patriarhalni družbi).

Čeprav se rdeča nit mestoma porazgubi v naključnih dejanjih, iz predstave vejeta bombastična energičnost in drznost zabavati se v svetu nenehnih (birokratskih in ideoloških) preprek. Namesto da bi objokovale ali neposredno kritizirale sedanje stanje, ustvarjalke s sklicevanjem na zakonitosti različnih uprizoritvenih in izvedbenih zvrsti (plesna predstava, performans, kabaret, hepening) iznajdejo svojevrsten performativni format, preko katerega lahko delijo svoje doživljanje (tega stanja).

Vrečka presenečenja je sestav kričečih situacij, ki kričijo na izjemno različne načine. Včasih kričijo dozdevno nehotene, ekscesne telesne kretnje, včasih nasičenost prostora, včasih skrivanje in razkrivanje, včasih tišina. Logika sestava, čeprav vodi v estetsko heterogenost in v dramaturški pragmatizem (raba sredstev glede na nameravani učinek prej kot glede na nek enotni princip), se zdi smiselna v kontekstu osrednje problematike – krize plesalk, samozaposlenih v kulturi, ki morajo posegati po vedno novih sredstvih, če želijo podpreti svojo ustvarjalno kariero. Ko meje med uprizarjanjem in ustvarjanjem, med resničnostjo in fikcijo, postanejo tanjše, pa se predstava podaljša v zabavo, ki bi lahko trajala tudi pozno v noč.