V Galopu (5+) lahko na več ravneh prepoznamo niti raziskovanj in zanimanj prejšnjih projektov režiserja Tina Grabnarja: senčno gledališče ploskih črnih lutk in barvitega okolja z mestoma vidnimi točkovnimi izvori svetlobe (Strahovito), sprotno in vidno ustvarjanje zvočne pokrajine s pomočjo različnih vsakdanjih predmetov kot pri snemanju filmskih zvočnih efektov (Snežna kraljica) in tematska usmerjenost na človekov odnos do narave in nečloveških živih bitij (Nebo nad menoj, Tihožitje, Izginjajoči svet). Čeprav je vidnost postopkov prisotna tudi v Galopu, pa situacija uprizarjanja ni v ospredju. Pri prevladujočem delu uprizoritve in njenem celostnem vtisu je bistven rezultat – ustvarjena animirana podoba, ki jo na vertikalni površini, kot bi zrli na filmsko platno, v tehniki senčnega gledališča s ploskovitimi lutkami in scenskimi elementi ter z baterijskimi svetilkami oblikujejo izvajalci, skriti za platnom (Miha Arh, Maja Kunšič, Gašper Malnar).
Uprizoritvena zasnova s scensko postavitvijo Sare Slivnik in z likovno podobo Eve Mlinar proži vtis gibljive projekcije v kakšnem starinskem, še s čarobnostjo prežetem gledališko-kinematografskem prostoru, z debelimi rdečimi in zelenimi zavesami, ki uokvirjajo platno, in z zvočnim opremljevalcem (Iztok Lužar), ki s strani v živo spremlja in opremlja vizualno dogajanje (poleg že posnete glasbe Mitje Vrhovnika Smrekarja). Tudi to učinkuje skorajda kot risanka iz nekih drugih časov. Dvodimenzionalnost na platnu zrcaljenih podob je določena z lutkovno tehnologijo in dopolnjena v likovni zasnovi. Ta njihovo ploskovitost estetizira v slogu ilustracije z minimalistično črto otroške risbe za okolja in prizorišča – z enostavnimi obrisi hribčkov in dolin, dreves v sadovnjaku, konjskega hleva in stojnic na tržnici – ki običajni in prevladujoči črnini senčnih lutk postavljajo kontrast zelene in rdeče barve, ob tem pa z več razdelanosti ob izrezljanih črnih figurah, z jasnimi linijami konj in s prepoznavnimi, z nekaj detajli učinkovito okarakteriziranimi človeškimi figurami. Vizualna podoba uprizoritve premore utrip pravljičnosti, ki ga začrtujejo tako preprostost oblik, barvna izčiščenost kot tudi duhoviti utrinki v zasnovi in animaciji posameznih elementov (npr. traktor, kovačeva delavnica) ter sama kvaliteta svetlobnih in senčnih učinkov.
Galop pri tem pokaže antagonizem, ki je lahko oziroma slej ko prej je neizogibni del (človeških) odnosov, ter živali priznava lasten svet in človeku enakovredno vlogo. Vendar odločitev, da ta antagonizem pelje tako daleč, da razrešitev ni več mogoča, vzbuja mešane občutke.
Ta s podobnim, nekako oddaljenim odmevom obdaja tudi samo zgodbo, lahko bi rekli z nekolikšno dekorativnostjo, ki pa jo zgodba, obenem trdno usidrana v stvarno in odločno zamejeno strugo začrtane misli, pravzaprav potrebuje. Tin Grabnar in Ana Duša v besedilu o dečku, ki ga zaslepi pokal na konjskih dirkah, zato svoje prijateljstvo s konjem potepta v neusmiljeni želji enega, izpisujeta jasno, premočrtno poanto. In ta premočrtnost določa tudi kadre gibljivih podob, ki se z izrazito fokusirano perspektivo pomikajo po ključnih točkah dogajanja z natanko določenim ciljem. Vsaka epizoda je nastavljena z razlogom. Nič ni »odvečnega«, vsebina podob je odmerjena glede na osrednji poduk zgodbe, pri čemer se lepo izlušči bistvo, čeprav včasih pogrešamo širšo sliko, recimo pri živahnem vrvežu na tržnici ali ob adrenalinskem zanosu na konjski tekmi, ali pa nas zmoti čustveno forsiranje sporočila, recimo s stereotipno strašljivostjo kovača ali z izrazitostjo svetlečega pokala. Vendar ta detajlno usmerjeni, zamejeni fokus razločno vodi potek ter izostri jedro zgodbe.
Kljub brezizraznosti likov in nekoliko okornemu gibanju na podlagi lutkovne tehnologije izvajalci z glasom in zvočno animacijo (Lužar pa tudi s predmeti) precizno modelirajo čustvene, miselne in razpoloženjske konstelacije situacij. In z njimi se – v bližnjem pogledu – izlušči več izrazito čustvenih momentov, ki zaznamujejo ključne preobrate v odnosu med dečkom in konjem. Ko deček vleče konja iz hleva, da bi ga prvič osedlal, ko ga priganja h kovaču po nove podkve, ko ga, že povsem utrujenega, žene na treningu in nato še na tekmi, so prizori, ki pretresejo in hkrati zarežejo v dojemanja prijateljstva in odnosov nasploh. Relacije med dečkom in konjem se tu vpisujejo v širše razsežnosti. Dečkova obsedena ambicija se vseskozi udejanja na živem telesu živali in občutljivo tkivo njune bližine preobraža v pozicijo moči, groženj, podrejanja, uničevanja drugega. V utelesitvi tega vmesnega prostora pa tudi konj dobi razločno izraženo perspektivo, priprošnjo po upoštevanju, kljub vsem razočaranjem, vdajam in ne nazadnje vdanosti. Galop pri tem pokaže antagonizem, ki je lahko oziroma slej ko prej je neizogibni del (človeških) odnosov, ter živali priznava lasten svet in človeku enakovredno vlogo.
Vendar odločitev, da ta antagonizem pelje tako daleč, da razrešitev ni več mogoča, vzbuja mešane občutke. Po eni strani jo lahko razumemo kot realistično in dramaturško doslednost, ki pa hkrati povzroči novo zagato, saj uprizoritev, ki enostaven tok pripovedi gradi na ravni čustvenega doživljanja, iztek dogajanja zaostri v tako preplavljajočo bolečino in grozo za (oba) protagonista (in gledalce), da se zdi pomiritev nujna. Deus ex machina je tu gledališka stvarnost, ki zaustavi fikcijo in poskrbi za nekakšen filmski »rewind« s srečnim koncem. Strategija, ki morda že z lastnim učinkom bolje deluje v humornih gledaliških variantah, je tu nekakšen znak strahu, ki zastavlja vprašanje, koliko časa pustiti za doživljanje groze, in zaradi katerega uprizoritev hitro preseka s fikcijo in gledalce izvrže neposredno v (drugo) surovost osvetljene dvorane (in pogovor Lužarja, izvajalca, ki je bil ves čas ob robu odra kot del stvarne situacije, s senčnim likom dečka). Ta manever simbolno zaključi uprizoritev, podčrtano razkrije poučno, moralno intenco zgodbe, in čeprav izpelje najizrazitejši preobrat, se ta pokaže le kot nujen izhod v sili, ki mu sledi vsebinsko prazen epilog, namenjen čustveni umiritvi. Epilog, ki – ponovno – zastavlja vprašanja, kako ravnamo z doživljanjem različnih spektrov neprijetnega, bolečega, temačnega in kako usodno si želimo in zmoremo spregovoriti o takšnih plateh življenja.