Znamenito pripoved o leseni lutki, ki ji je po številnih preizkušnjah – zdrsih in zablodah ter kesanju in trudu – dano postati pravi deček, je Carlo Collodi zapisal že pred 155 leti. Kot prava otroška klasika Ostržek ostaja od nastanka pa do danes privlačen za raznolike knjižne, gledališke, filmske in druge priredbe. Z dramatizacijo bogatega pripovednega gradiva sta se za novo uprizoritev za otroke in mlade (predstava je označena kot 9+) v Gledališču Koper spopadla Jaka Ivanc in Luka Cimprič – prvi sicer tudi režiser predstave, drugi pa nosilec naslovne vloge.
Na samem začetku igralci pozdravijo mlade gledalce in jim vnaprej povedo vse možne nauke zgodbe, ki jo bodo spremljali v prihodnji uri, nato pa prično pripoved o mojstru Tonetu in mojstru Pepetu ter polenu, ki se je živo oglašalo, še preden je Pepe iz njega napravil lutko. Ta uvodni del (do prihoda Ostržka med Ognježerove lutke) je posrečeno zamišljen kot nekakšna igra v igri. Igralci zgodbo pripovedujejo kot lutke, kar je razvidno predvsem iz njihovega stiliziranega gibanja, za katero se zdi, da je odvisno od lutkarjevih premikov vrvic, poleg tega pa se Ostržek iz polena v (pravo) lutko prebuja na odrčku simpatičnega gledališkega vozička. V Ognježerovem brlogu Ostržkovo lutkovno pojavo zamenja igralčeva (Luka Cimprič), ki nas nato v iskanju novih dogodivščin od tam pelje križemkražem, sem ter tja. »Igro lutk« zamenja širni svet, v katerem si Ostržek utira vijugasto pot med nevarnostmi in priložnostmi življenja.
Narava izvorne predloge je zasnovana izredno epizodno: pripetljaji kratke sape se na najrazličnejših krajih v hitrem tempu vrstijo en za drugim, zaznamovani s prisotnostjo številnih mimobežnih likov. V osnovi se je režiser odločil prostore ponazarjati s kombinacijo posamičnih scenskih elementov (scenograf Damijan Kracina) in videa (avtorja videa sta režiser in scenograf). Čeprav video na nekaterih delih pripoved načeloma podpira (ogenj, samotno drevo, hiša Vile Plavolaske, velika riba), pa je na drugih delih njegova uporaba brezpredmetna (sence lutk) ali celo moteča (kokošnjak in dogajanje v njem). Nekoherentnost samega videa je moteča oz. ustvarja amaterski vtis (določeni deli so le nepremične slike/kulise, drugi pa filmsko dogajanje; stilsko so med seboj povsem različni) – tudi zaradi šibke estetske plati videa je v splošnem ta bolj odveč kot v pomoč.
Ta slabost je še toliko očitnejša v kombinaciji z izvrstnimi kostumi (kostumograf Andrej Vrhovnik), ki so od prvega do zadnjega izpeljani v maniri poznega 19. stoletja in ustvarjajo pravšnji odmik do neobičajnih bitij in čudesnih peripetij. Zdi se, kot bi pred nami na odru vstali oživljeni liki iz knjižnih ilustracij: mojster Pepe, Ostržek, Pavliha, Ognježer, Zvitorepec, Brljav, Vila Plavolaska in drugi očarajo s svojo pravljično pojavo. Uspešno jih dopolnijo tudi presenetljive maske murna, čuka in vrana (avtor mask Damijan Kracina). Prepričljiva pojavnost samih likov ne zahteva več veliko, da se v zgodbo zatopimo, in izbrani scenografski elementi (gledališki voziček, gostilna, zaplata trave, postelja, stopničke, veriga, ribji gobec) ter spretno oblikovanje svetlobe (oblikovalec Jaka Varmuž) uspešno pripomorejo k tkanju odrske iluzije.
Ostržek je navihan in len, prebrisan in nepremišljen, naiven in trdoživ – vendar tekom igre zlahka pozabimo, da je lesena lutka.
Tudi igralci svoj del dobro opravijo: Zvitorepec Blaža Popovskega in Brljav Maka Tepšića sta z mešanico poniglavosti in prilizovanja šarmantna, Ognježer raskavega glasu in sršečih obrvi Mojce Partljič zastrašujoče prisrčen, mojster Pepe Igorja Štamulaka pa zmes preproščine in očetovske odločnosti. Poleg naštetih igralci odigrajo še kopico drugih epizodnih vlog (lutke, mojster Tone, muren Modrec, natakarica, papiga, kune, zdravniki); nosilec zgolj ene, pa zato osrednje vloge, je Luka Cimprič. Njegov Ostržek je navihan in len, prebrisan in nepremišljen, naiven in trdoživ – vendar tekom igre zlahka pozabimo, da je lesena lutka. V primerjavi z ekspresivno »igro lutk« uvodnega prizora je v njegovih gibih kaj malo lesenosti – to pa je problematično predvsem v sklepnem dejanju, ko ga Vila Plavolaska spremeni v pravega dečka. Spremenjenje se namreč zgodi zgolj in samo na ravni besednega – režija in igra te bistvene spremembe z ničimer ne izrazita, Ostržek ostaja do pičice enak kot poprej, ko je bil mali leseni trdobučnež.
Predstava doživi vrhunec z Ostržkovo odločitvijo, da se malopridnim šolarjem pridruži na poti v Indijo Koromandijo. Odrska priredba pripovedi je zvečine zvesta izvirniku in razumeti je (tudi zaradi likovne podobe), da se odvija v nekem drugem času – zato je režijska odločitev, da Ostržkovo željo po nenehni igri aktualizira, vprašljiva. Ostržek se, tako kot njegovi kompanjoni, namreč s pametnim telefonom v roki zabubi v digitalni svet. Sam prizor zatopljenosti v vzporedno realnost je ob hipnotičnem videu in glasbeni opremi (avtor Davor Herceg) srhljiv in privlačen, a štrli ven iz neke druge zgodbe. Da bi se bolje vključil v celoto, mu še dodatno onemogoči sledeči Ostržkov monolog, v katerem z besedami vzgojiteljev, učiteljev in izmodrenih odraslih občinstvu suhoparno spregovori o »privlačnih digitalnih vsebinah«.
Potencial predstave se kaže predvsem v nekaj domišljenih in duhovitih scenah, kot so celotna začetna »igra lutk«, zmedeno lovljenje Ostržka, Brljava in Zvitorepca, Ostržkovo sejanje cekinov, njegovo okrevanje ob strežbi Vile Plavolaske ter snidenje z mojstrom Pepetom v trebuhu velike ribe. V nenehnem nizanju novih dogodivščin ne trpi le ritem predstave oz. njegova dramaturgija, temveč se predvsem večkrat pokažejo režijske vrzeli v prehodih med posamičnimi scenami. Koprski Ostržek odpira vrata v magični svet vznemirljivih kreatur ter skuša na različne načine vanj pritegniti tudi gledalce. Kljub temu pa ob koncu pusti vtis, da bi bilo za pripoved bolje, ko bi bilo teh načinov manj – pa zato raje še več razigranosti.