Po uprizoritvi Transport: Tovor v Lutkovnem gledališču Maribor je Transport: Odhod (15+) druga samostojna uprizoritev v okviru mednarodnega projekta šestih gledališč, ki pod vodstvom režiserja Tina Grabnarja preiskuje vprašanja trajnostnega bivanja tako v vsebinskem kot v produkcijskem smislu. V majhnih mobilnih predstavah in s premišljeno rabo resursov, denimo z miniaturnimi 3D natisnjenimi človeškimi figuricami in maketami, izdelanimi večinoma iz biorazgradljive plastike iz koruznega škroba in sladkornega trsa, Grabnar obravnava aktualne teme globalizacije, gospodarskega razvoja in vplivov družbenih procesov na okolje. Prav prepletenost človeških ravnanj z naravnimi ekosistemi je osrednja tema Odhoda, ki ga je v soavtorstvu z dramaturginjo Ajdo Rooss pripravil na podlagi materiala, pri zbiranju in razvijanju katerega so v vsebinski zasnovi celotnega projekta poleg njiju sodelovale še Tjaša Bertoncelj, Ana Duša in Urša Majcen. In medtem ko je Grabnar povezanost okoljskih sprememb z živalskimi in rastlinskimi organizmi raziskoval že v uprizoritvah Nebo nad menoj (z zgodbo severnega medveda) in Izginjajoči svet (izumiranje rastlinskih vrst in biotske raznovrstnosti), z Odhodom razpre geografsko in človeku mnogo bližjo realnost – lanske poplave v Sloveniji. S konkretno zgodbo družine, ki je v poplavah izgubila dom, Odhod realistično, neposredno in ažurno reagira na realnost, ki nas z vse pogostejšimi neurji, poplavami ali plazovi z raznih koncev sveta – posledicami čezmernih posegov v okolje, izkoriščanja naravnih virov in za ljudi uničujočih podnebnih sprememb – kontinuirano opozarja na neupoštevanje prostora kot celostnega naravnega sistema in na njegovo nesorazmerno podrejanje človeškim potrebam.

V nasprotju s tem konceptualnim eksplicitnim in direktnim stikom z družbeno problematiko, ki predstavlja jasno držo avtorske ekipe in ki v gledališču za mlade ni samoumeven, je pa pomemben, sam uprizoritveni pristop do problematike ni prav nič eksplicitno vsiljiv ali aktivističen. Prej gre za korak nazaj v komunikaciji stališča in za nevtralno, veristično prikazovanje osebne zgodbe, naravnano kot povabilo v bližino družine, v njihovo intimnost čisto običajnega večera kot izseka iz vsakdanjega življenja, preden ga pretrga tragična nesreča. Zaupnost soustvarja tudi majhnost, skorajda stisnjenost prizorišča, obdanega z gledalci, kjer na privzdignjenih površinah Sara Slivnik, avtorica likovne podobe in scenografka, z asistentkami Katarino Planinc, Lauro Krajnc in Olgo Milić začrta zunanje okolje trinadstropne hiše z elegantno zaobljenimi balkoni in toplo domačno svetlobo, žarečo izza oken, ceste z uličnimi svetilkami (brezžični sistem osvetljave Mateja Lazarja), po kateri pripelje avto z obiskovalci, in travnika pred hišo, kjer otroka skačeta po lužah, ter hkrati razpira notranjost prostorov, kjer se odvijata družinsko življenje in praznovanje rojstnega dne. Prav toliko kot stična mesta obče skiciranih vsebinskih momentov – prepoznavnih in vsaj malo tudi naših – tudi detajlirana hiperrealističnost vizualne podobe (oblikovalec 3D modelov in figuric Aleksander Andželović) in še posebej slikovitih zvočnih krajin (Mateja Starič) – človeških glasov, škripanja vrat, topotanja korakov po stopnicah, hrumenja avtomobila, kapljanja, grmenja in nevihte itd., ki se z več manjšimi zvočniki pod dogajalnimi površinami in naokrog raztezajo ter potujejo po prostoru v slikanju dogajanja in dopolnjevanju vidnega – prispevata k prepričljivemu odzvanjanju prepoznavne realnosti in živosti situacije. Besede tu niso potrebne, jasno pa – tudi s pomočjo natančne animacije – spregovori celotni vizualno-zvočni ambient temnega večera (oblikovalec luči Gregor Kuhar) z ulivajočim dežjem napram žuboreči svetlobi za domačimi stenami.

Tej pomanjšani realnosti družinskega večera, v katero pa je že vtisnjena majhnost človeškega v vseobsegajoči naravi, širši kontekst in razumevanje zagotovi poudarjen dokumentarni okvir. Animatorki Aja Kobe in Ajda Toman dogajanje najprej natančno locirata s predstavitvijo okolja – hiša sredi »rajskega« zelenega okruška narave, z drevesi naokoli in izvirom reke v hribu za hišo – ter predvajanjem terenskega posnetka z diktafona – realističnim, hreščečim zvočnim zapisom besed družine Fužir s Prevalj, ki so jo ustvarjalci obiskali. Celostna slika Odhoda se tako sestavlja z dvema deloma, ki sta dramaturško ločena in zaporedna, vsebinsko pa komplementarni perspektivi: z osebno družinsko zgodbo in družbeno-okoljskim kontekstom, ki to zgodbo temeljno zaznamuje. A navsezadnje v dvojnosti, vzporednosti, celo razcepljenosti družbenega ali zunanjega in intimnega tudi pomenljiva informacija.

S konkretno zgodbo družine, ki je v poplavah izgubila dom, Odhod realistično, neposredno in ažurno reagira na realnost, ki nas z vse pogostejšimi neurji, poplavami ali plazovi z raznih koncev sveta /…/ kontinuirano opozarja na neupoštevanje prostora kot celostnega naravnega sistema in na njegovo nesorazmerno podrejanje človeškim potrebam.

Z uvodnim delom, ki sam princip animacije kot postavljanja, premikanja in razmeščanja statičnih človeških figur, predmetov in scenskih prostorov izkoristi in nadgradi v njegovem inherentnem potencialu delovne situacije vzpostavljanja in konstrukcije narativa, uprizoritev jasno vpelje dokumentarni pogled na kasnejšo, slogovno v intimnost in fiktivnost zamaknjeno podobo družinskega večera. Delovna manira uprizoritvenega mehanizma z vlogo animatork kot gostiteljic, ki usmerjata in povabita občinstvo k dogodku, ter z izpostavljeno pripravo scenske postavitve prav tako prispeva k izgradnji konteksta – tako za nadaljnje uprizarjanje zgodbe kot za usmeritev načina gledalčevega pogleda k temu, da se dogajanje manifestira kot rekonstrukcija nečesa, kar se je dejansko zgodilo.

Tu so kozarci vode (ki se kasneje kot element pojavi v pršilkah za rastline, s katerima animatorki ustvarjata dežne zavese) pa zaplate gozdne pokrajine, nad katerimi animatorki usmerjata reflektorje iz roke kot v detektivsko-forenzični preiskavi. Zgovorna in sugestivna gesta skupaj z drugimi odrskimi slikami, ko se na prizorišču pojavi kup figuric delavcev in tovornjakov, nato pa drevesa s preprostim potegom vrvice padejo (ob edinem interpretativnem momentu tragične glasbene spremljave), tlakuje jasno napoved. Prikaz v nekaj statičnih izsekih se lahko zdi skromen, a predvsem, ker se osredotoči na objektivno resničnost, ne da bi pojasnjeval in iskal razlage. Takšen princip se nadaljuje tudi v minimalističnem toku preprostega vsakdana z nekaj nedvoumnimi namigi, ki podpirajo gledalčevo pričakovanje, kot je kapljanje vode skozi streho ali brisanje luž v kuhinji. Jasno je, kaj čakamo in pričakujemo, saj v strukturi uprizoritev ukinja nenačrtovane, presenetljive obete. Morda čakamo predvsem, kako se bo (oziroma se je) zgodilo in kdaj, morda že skoraj pozabimo, da nekaj pričakujemo. In zgodi se z občutkom bežnosti, kratkega hipa, ki ne prinese prave »sprostitve« pozornosti predvidevanja, je pa zvesto realnemu.

In Transport: Odhod sledi prav tej premisi. Samo odrsko dogajanje se dosledno umika umetnemu intenziviranju, polnosti, zasičenosti, silovitosti, tragičnosti, s tem pa tudi močnejšim dramaturški napetosti, angažiranosti osebnega in čustvenemu preplavljanju. S takšnim pristopom – ob jasno vzpostavljenem »lahko bi se zgodilo tudi nam« – izzove produktivnost monotonega teka dejanskega, ki se udejanja v privilegiju distance – v neobremenjeni bližini razprtega, a ne direktni udeleženosti – in sproža refleksijo tiste vrste, ki ne zadeva enostavnih ali poenostavljenih rešitev (vključno z malimi dejanji osebnega prispevka v slepi ulici čiste vesti, individualne odgovornosti in nemoči), temveč podlaga predvsem širše premišljevanje in poskuse razumevanja kompleksnosti vprašanj, vpetih v razmerja med človekom in okoljem ter s tem povezano družbeno ureditvijo naših življenj. To širino lahko vsekakor pozdravimo; zanjo v dnevni politiki in pragmatizmu pač ni prostora, čeprav gre za temeljno mišljenje, nujno v izgrajevanju ozaveščanja in razumevanja sveta, ki sooblikuje mentalno sliko družbe in posledično naše ravnanje ter odločitve; in ne nazadnje, za mišljenje, ki v prvi plan ne postavlja zgolj človeka. Transport: Odhod jo zaobjema z občutljivostjo, uprizoritveno inovativno in premišljeno, čeprav gre za tvegano potezo, ki učinkuje nekoliko nedoločno in lebdeče, saj gledalcu ne postavlja konkretnih, že izčiščenih problemov v analizo in ga ne vplete v namensko čutno potopitev. Z ustvarjalnega vidika lahko ob uprizoritvi ponovno postavimo v ospredje tudi premislek o strategijah (družbeno angažiranega) gledališča in njegovih učinkov, povezanih z vprašanji o namenu in moči gledališča. Kot se kaže, ima Transport: Odhod o svoji intenci jasno stališče, nedvoumno ponujeno v premislek z vsemi uprizoritvenimi in družbenimi paradoksi ter nasprotji, ki jih moramo vzeti v obzir.