Kaj odmeva po hodnikih spomina, ko lučke, ki jih razsvetljujejo, nezadržno ugašajo? Na koga naletimo med križarjenjem po labirintih misli, ko nepredirna megla demence lega na naše možganske vijuge? Na koga se lahko naslonimo, kdo bo naše sidro, kje še lahko najdemo točko orientacije?

Pot domov je gledališka igra Miha Mazzinija, napisana v zanosu jeze ob prebrani notici o smrti dementnega štiriinosemdesetletnika, ki je, zapleten v birokratski vozel, umrl vklenjen na letališču. Pot do prve uprizoritve oz. uzvočitve, ki je nastala ob 60-letnici programa ARS, je besedilo našlo v radijski priredbi Ane Lorger, dramaturgiji Vilme Štritof ter režiji Špele Kravogel.

Postaranega Aloisa po blodnjaku spomina vodi odmev pesmi Oh mia bèla Madunina, ki predstavlja njegovo vez s hčerjo Alenko, h kateri se je iz Kanade napotil na obisk v Slovenijo. Starec se napeva oprijema kot Ariadnine niti, ki mu bo pomagala ponovno ugledati vse stvari v svetlobi jasnega dne – poslušalec radijske igre pa skoz niansirano raznolike interpretacije pesmi (glasbena oprema Darja Hlavka Godina) razpoznava posamične korake protagonistovega potovanja po lastni notranjosti. Njegova pot se začne polna optimizma, žvižganje melodije ob kitarski spremljavi se kopa v sončavi izpred pol stoletja. Skupaj z Aloisom uzremo jasen košček spomina (mladega Aloisa interpretira Sebastian Cavazza), preden pesem preglasi glas trenutka, utelešen v policistu na letališču. Dementni starec (Boris Cavazza) trči ob prvo človeško pregrado – »Potni list! Letalska karta?« – ki je ne more niti zaobiti niti preskočiti. Policijska pisarna na letališču postane zgolj prva postaja Aloisovega križevega pota, kjer se znajde vsakič znova – tako po pobegu iz bolnišnice kot tudi, ko ga zavrneta tako socialna kot diplomatska služba – in kjer naposled tudi izdihne.

Vse vloge so napisane na nivoju tipskega in tako tudi interpretirane – v njih ugledamo spoj vseh policistov, zdravnic, medicinskih sester, psihiatrov, diplomatov, uradnikov itd., s katerimi smo se kdaj srečali. Celota tako daje nadvse realističen vtis navkljub »subjektivnemu sluhu« starega Aloisa, ki se ne odraža zgolj v različicah Madunine, temveč tudi v občasno odmevajočih pogovorih, ki jim Alois nemočno pričuje (tonski mojster Matjaž Miklič).

Kombinacija glasov očeta in sina Cavazza deluje prepričljivo – njuna glasova sta si dovolj podobna, da še dodatno utrdita sicer jasno dramaturško vez med likom mladega in starega Aloisa. Starčev skrhani glas, ki se z vse večjo težavo oblikuje v govor, na poslušalca deluje še močneje po polnem, zdravem glasu mladega moža – lik Aloisa postane kompleksnejši in ne vzbuja pomilovanja, temveč sočutje. Igralski glasovi so dobro zasedeni in dovolj izraziti, da lahko sledimo posameznim likom, ki se pojavijo večkrat (Policista Jernej Gašperin in Gregor Čušin, Zdravnica Maša Derganc). Že avtor sam je v uvodni opombi besedila izpostavil zaželeno možnost, da en igralec interpretira več vlog, in s tem namigoval na brezosebnost, zamenljivost ljudi, ki zgolj zavzemajo svoje delovne položaje, se zlivajo s svojo službeno funkcijo ter si tako postajajo vse bolj brezizrazno podobni. Največji razkorak med dvema malima vlogama doseže Maja Končar (Medicinska sestra, Socialna delavka), saj v skladu z nabojem dramskih replik uporabi zelo različna govorna nastavka. Vse vloge so napisane na nivoju tipskega in tako tudi interpretirane – v njih ugledamo spoj vseh policistov, zdravnic, medicinskih sester, psihiatrov, diplomatov, uradnikov itd., s katerimi smo se kdaj srečali. Celota tako daje nadvse realističen vtis navkljub »subjektivnemu sluhu« starega Aloisa, ki se ne odraža le v različicah Madunine, temveč tudi v občasno odmevajočih pogovorih, ki jim Alois nemočno pričuje (tonski mojster Matjaž Miklič).

Odmevu nekdaj vesele pesmi in klicem hčerke se naraščajoče pridružujejo preteči zvoki zamolklega bobnenja in motečega brnenja – Aloisa birokratski mehanizem počasi in zanesljivo melje med svojimi zobniki. Vsak zobnik ve, kje mu je mesto, do kod segajo njegova pooblastila – nobene elastičnosti, nobenega neutečenega obrata ne zmorejo – nihče »nima pooblastil« in torej »ne more prevzeti odgovornosti«. Določeno stopnjo sočutja in zavzemanja za starca lahko zaznamo zgolj pri Zdravnici Maše Derganc (katere odgovornost je zaščita slehernega človeškega življenja) in nekaj malega simpatiji podobnega pri policistih, potem ko Alois postane njihov stari znanec. Sicer pa je stari dementnež le komplikacija, ki se bo rešila, ko jim bo uspelo najti ustrezen člen v verigi upravnih in socialnih služb – do takrat pa si čas lahko krajšajo s pogovori o tem, kako porabiti denar …

Starec je imel pri sebi tisoč štiristo kanadskih dolarjev – in niti ti mu niso prav nič pomagali na poti k hčerki. Ko tako prestopi nevidno črto, kjer ne potrebuje ničesar več, se Madunina oglasi še poslednjič, tokrat z glasom postaranega, utrujenega Aloisa, čigar glas odmeva onkraj tuzemske stvarnosti sam in gol. Njegovo življenjsko potovanje se sklene z brezimnostjo, nikogar ni, ki bi jokal za njim, nikogar, ki bi nanj vrgel pest prsti. V osebno izkaznico nemoči posameznika pred sistemom brez obraza je vtisnjen nov žig.

Radijska igra Pot domov je bila premierno predvajana 23. 3. na Programu ARS. Posnetek je mogoče poslušati na https://ars.rtvslo.si/podkast/radijska-igra/95629624/174945373.