Pred petimi leti se nam je zdelo, da traja že neznansko dolgo, konca nikakor še ni bilo na obzorju. Spraševali smo se, ali zaključek sploh kdaj pride ali pa bomo za vedno ostali ujeti v varnostne prilagoditve. Nove uredbe so se nam morda upirale ali nas plašile – kljub temu smo se učili sprejemati epidemično dejanskost ter v njej delovati, živeti, ustvarjati.
Radijska igra Marija Čuka Kovid je nastala kot del programa Radia Slovenije »Pet let pozneje«, ki se v posamičnih epizodah (dokumentarnega/komentatorskega tipa) ozira na različne aspekte epidemije koronavirusa ter zasleduje njen vpliv in družbene posledice. Avtor skuša obdobje, ki se ga danes zvečine spominjamo z občutkom precejšnje distance, kritično reflektirati tako z dialogi para slehernikov kot z monologi samega personificiranega virusa, režiser Klemen Markovčič pa z zvočno uprizoritvijo podčrtuje pridigarsko-cinični naboj besedila.
V tesnobni čas zmede poslušalca povedejo napete zvočne atmosfere, ki vzbujeno nelagodje še potencirajo z zvokom siren (glasbena oblikovalka Darja Hlavka Godina). On in Ona razdraženo razpravljata o še nepotrjenih grožnjah novega virusa, ki jih kmalu zapečatijo radijske novice. Poti nazaj ni, koronavirus je vstopil v državo, epidemija je razglašena, začenjajo se ukrepi za omejevanje gibanja – in začenja se radijska miniatura.
V radijski uprizoritvi nastopita le dva igralca: Matiji Vastlu pripadeta vloga Njega in Virusa, Nini Valič pa vloge Nje, Deklice in Sodnice. Liki, ki jih interpretira Matija Vastl, so hladni, zajedljivi in vzvišeni nad sogovornico (ter nasploh nad človeštvom in svetom), Nina Valič kot Ona pa predvsem izraža stisko, negotovost in paniko. V dialogih se tako vselej kreše: zvečine od nestrpnosti, napetosti, konflikta, prezira in sovražnosti. Besedilo naniza več drobnih vpogledov v dinamike intimnih odnosov; predstavljeni liki so začrtani zelo splošno (kar je glede na kratkost forme do določene mere razumljivo), dialogi pa polni koronskih puhlic. Glede na način medsebojnega komuniciranja bi sklepali, da gre vselej za isti osebi, vendar vsebina dialogov to domnevo izpodbija (enkrat načrtujeta poroko v soboto, drugič komentirata sinove najstniške internetne stranpoti). Odločitev za zgolj dva igralca, ki odigrata različne osebe, ni problematična sama po sebi, pač pa razumevanje ločenosti vpogledov v vsako od zgodb otežuje šibko členjena oz. zvočno neeksponirana raznolikost posamičnih primerov. Nekatere prizore organsko podpre prisotnost radijskih novic, v katerih vsem dobro znani glas radijskega napovedovalca Igorja Velšeta ostrí jasnost trenutnih razmer. Nekateri posnetki bi lahko bili tudi pristni (tj. arhivski), drugi pa so nedvoumno potvorjeni za potrebe zgodbe (novica o sojenju Virusu).
Humorni nastavki igre hitro potonejo v cinizmu, ki nato pravičniško rentači nad pokvarjenostjo človeškega rodu, medtem ko velik del vsebine predstavlja obnavljanje dejstev o samem virusu in poteku epidemije.
V nejasen dramaturški lok nanizanih dialogov med moškim in žensko se kmalu vrine tudi odmik v vzporedno realnost: spregovori nam sam Virus. Odmik je zvočno zaznamovan z odmevom, ki jasno označuje izvzetost iz običajnosti ter prestavitev v novo sfero pripovedi (tonski mojster Urban Gruden). Vlogo Virusa prav tako interpretira Matija Vastl, kar pa radijski igri ni v prid. Mačistična superiornost in agresiven podton sevata iz demonične vzpostavitve lika Virusa, ki po obetajočem, malone poetično obarvanem nastopu o sebi prične navajati predvsem enciklopedična dejstva; Deklice (tudi to interpretira Nina Valič), ki ga vmes dvakrat nagovori, pa iz uprizoritve sploh ne uspemo razbrati (ni nam jasno, kdo, zakaj in čemu je). Bolj posrečeno je zamišljen prizor sojenja Virusu za zločine proti človeštvu, v katerem Sodnica poda dolgo obtožnico, sestavljeno iz dejanskih statističnih podatkov o žrtvah bolezni. Virus se izreče za nedolžnega in se smiselno zagovarja, njegova utemeljitev pa se kaj kmalu nagne v krepko moraliziranje (temu je pot konkretno tlakoval že prvi Virusov monolog) in prerokovanje slabih obetov konformističnemu človeštvu.
»Vsi virusi so šiba božja,« pravi On in tudi Virus sam se očitno doživlja kot božji odposlanec, ki naj bi človeštvo poboljšal – a kaj, ko smo ljudje nepoboljšljivo pozabljivi, naš selektivni spomin raje ohranja in goji prijetne kot neprijetne spomine. Humorni nastavki igre hitro potonejo v cinizmu, ki nato pravičniško rentači nad pokvarjenostjo človeškega rodu, medtem ko velik del vsebine predstavlja obnavljanje dejstev o samem virusu in poteku epidemije. Podatke, ki smo jih slišali že velikokrat (nekaj let tega smo hočeš-nočeš vsakodnevno osveževali epidemijske statistične podatke in nove znanstvene izsledke o virusu), lahko s kratko radijsko igro Kovid v spominu obnovimo in utrdimo. Virus ne daj, da bi pozabili, od kod je prišel, kakšna je njegova vijačnica in koliko smrtnih žrtev je zahteval! Če smo že uspešno potlačili vse lastne spomine na tesnobe in dileme tistega čudnega časa, nas Virus v igri opominja na vse priložnosti za poboljšanje, ki nam jih je ponujal, medtem ko nas je šibal – žal pa ob njegovem vzvišenem pridigarskem tonu ne gre pričakovati, da bo tokratno besedno bičanje seglo globlje v zavest ljudi ter moralno zablodelo človeštvo spametovalo.