Razpokane stene hiše so krhke kot jajčna lupina. Sliši se pridušeno bobnenje vojnega ognja. Svetloba v žarnici šibko utripa. Ženska s turbanom na glavi pa si daje opravka z juho in čaka, da se vrne mož – vojno stanje je zanjo tako vsakdanje, da ga že skoraj ne opazi več.
Ariel Dorfman je argentinsko-čilsko-ameriški pisatelj in dramatik svetovnega slovesa, ki pa je pri nas dokaj nepoznan (doslej je bila v slovenščini – leta 1993 v MGL – uprizorjena le njegova Deklica in smrt). Drama Na drugi strani (The other side, 2004) s pomočjo principov absurda preizprašuje (ne)smisel togih vojaških določb in položaj civilistov na vojnem območju. Dorfmanovo pisanje sta ključno zaznamovala družinsko ozadje in izkušnja čilskega državnega udara, ki ga je prisilila k eksilu; prav tako pa je režiserka Marcela Serli, ki je tekst za uprizoritev tudi dramaturško priredila, zaradi svoje družinske zgodovine posebej občutljiva za zgodbe o vsiljenih mejah in razseljenosti. Predstava je nastala v koprodukciji s tržaškim gledališčem La Contrada – prva različica je bila pred nekaj meseci v drugi igralski zasedbi že izvedena v italijanščini, zdaj pa je v prevodu Janka Petrovca, z asistentko režiserke Elene Husu in v igralski interpretaciji slovenskih igralcev zaživela še na malem odru SSG Trst.
Levana (Nikola Petruška Panizon) in Atom (Franko Korošec) sta par zrelih let, ki živi na obmejnem območju, kjer dokumentira in pokopava trupla. On prihaja z ene, ona z druge strani meje – pa to zanju niti ni pomembno. Utečena sta v realnost bobnečega vsakdana in vojno stanje je zanju že zdavnaj postalo nova normalnost. Upanje, da se bo vojna kdaj končala, je iztrošeno, z njo – in od nje – sta se naučila živeti. Zato lahko obnavljata vedno znova poškodovano hišo in jo celo dograjujeta (Atom je posebej ponosen na stranišče), opravljata svoj posel z mrliči, se prepirata in smejita. Morda res več ne upata na konec vojne in ne verjameta več zagotovilom, da se jutri elektrika vrne – še vedno pa v njiju ždi kal upanja na sinovo vrnitev.
Še vedno se ljubita: krhkosti razpokanih zidov in revščini opreme kljubuje zakonska postelja z lepim belim kvačkanim pregrinjalom (scenografija Maria Spazzi, asistentka scenografije Nina Donatini). Prav na to posteljo pa neposredno po razglasitvi miru, ki Levano in Atoma doseže prek radijskih valov, vkoraka mlad vojak (Borut Doljšak). Njuno nejeverno navdušenje ob koncu vojne je kratke sape – v trenutku ga zamenja osuplost nad pojavo tujca, ki je z velikim kladivom prebil steno stanovanja ter v njuno posteljo zabil prvi kol, označevalec novega poteka meje. Vojak z napenjanjem bodeče žice vzpostavi mejo vzdolž celotnega odra ter tudi po prehodu med občinstvom. Absurdnost meje, ki na lepem poteka po sredini hiše ter nesmiselno (in brezuspešno) skuša razdvojiti dolgoletni par, spomni na sorodno situacijo v novogoriški komediji Usje se je dalu; a kar pri Usje se je dalu ubere malone burkaško in farsično pot, v Na drugi strani dobiva groteskne in tragične poteze.
Meja med smehom in krikom, sproščenostjo in zaostrenostjo, mehkobo in nepopustljivostjo v trojici se tanjša in tanjša.
Bizarnost situacije z igro zaostruje trojica igralcev. Borut Doljšak kot vojak izžareva trdoto fanatično pokornega vojaka; v njegovem pogledu in gibanju tli žerjavica agresije in norosti. Nikla Petruška Panizon kot Levana je utelešenje ženskega principa, ki niti v porušenem svetu ne pozablja na empatijo (pomembnost poimenovanja mrtvih) ter nasploh daje prednost intuiciji pred racionalnostjo. Franko Korošec kot Atom je izraz moške pragmatičnosti, cinizma do trenutnega stanja in pripravljenosti začeti na novo. Kljub vojni življenje v dvoje zaradi medsebojne zavezanosti Atoma in Levane poteka zložno in celo prijetno, a se z nastopom »miru« in s prihodom tretjega to ravnovesje povsem podre. Levana je namreč sprva prepričana, da je neznani vojak njun dolgo odsotni sin Jozef, Atom bi rad kar čim prej pobegnil iz absurdne situacije, vojak pa z bolestno razdražljivostjo izvršuje svojo misijo. Meja med smehom in krikom, sproščenostjo in zaostrenostjo, mehkobo in nepopustljivostjo v trojici se tanjša in tanjša.
Različnost njihovih pozicij izražajo tudi kostumi (kostumografka Erika Baldè): vojak svojo pripadnost nedvoumno izkazuje z uniformo, oblačila Levane in Atoma pa se v peščenih odtenkih zlivajo z ubornim domovanjem ter pričujejo o revščini civilistov. Groteskno soočenje zagonetnega vojaka in para, ki hrepeni po ponovnem snidenju s sinom, bi se lahko dogajalo prav zdaj; lahko pa se je že zgodilo v preteklosti ali se bo še večkrat primerilo v prihodnosti. Čeprav besedilo in uprizoritev nalašč nista natančno časovno in prostorsko locirana, nas zavedanje o trenutni vojni situaciji – in vizualna podoba – vodi v smer Bližnjega vzhoda.
Predstavo spremljajo zvočni efekti: hrumenje bomb in granat ključno pripomore pri gradnji atmosfere vojne ter vzpostavljanju situacij (glasen tresk, kadar se eksplozija zgodi v neposredni bližini domovanja), po drugi strani pa so po nepotrebnem dodani ilustrativni zvoki tekoče vode iz pipe, razvijanja žice ipd., ki realizem bolj nakrhajo, kot pa okrepijo. Razvoj zgodbe podpira tudi oblikovanje svetlobe (oblikovalec svetlobe Omar Scala), ki toplo in transparentno luč domačnega vsakdanjika zamenja za hlad in zastrtost ob vdoru novih vojaških zahtev do civilistov.
Vsak v trojici karakterjev je zavezan hrepenenju, ki podžiga njegove iluzije: vojak se krčevito oklepa neizpodbitnosti ukazov, Levana se oprijema upanja, da se bo sin vrnil k njima, Atom se zanaša na možnost novega začetka. Naraščajoče si podajajo namige in drug v drugem vzbujajo trenutke prepoznanja, momente čustvenosti, ki pa hitro poniknejo v (dušne) ruševine. Zgodba se izteče v sliko nekega otroštva, ko na oder pojoč pride deček, ki se žoga. V tej odrski prispodobi vojak lahko uzre odsev lastnega otroštva, Levana in Atom pa spomin na sina. Za občinstvo deček lahko predstavlja upanje na boljši jutri; lahko pa okrepi grenak priokus ob zavedanju, da bi lahko bil naslednja smrtna žrtev ali pa bodo to njegovi starši – in bo morda tudi on čez nekaj let »neranljivi« vojak.
Tržaška Na drugi strani je igralsko in vizualno prepričljiva ter po zakonih absurda dramaturško spretno izpeljana predstava, vendar pa manko globlje psihologije karakterjev ter ponavljajoči se površinski motivi za njihovo ravnanje celotno pripoved poplitvijo in jo napravijo predvidljivo. Zaradi hipnih zapletov in razpletov, ki dramatičnih situacij ne pripeljejo skrajnostim niti blizu, ima celotna zgodba lahkoten pridih. Čeprav nas postavitev nedvomno želi nagovoriti k premisleku, pa gledalci zaradi zgoraj zapisanega lahko ostanemo tudi na varnem, na drugi strani vojne.