Kdo lahko za šalo dvigne in nese dve kobili, magari dve uri daleč, če je treba? Kdo zna s pametjo in močjo kmečkega človeka rešiti cesarsko zagato? Kdo si upa brez pomislekov in trepeta v boj s sovražnim silakom? Kdo? – I, kdo, Martin Krpan, kajpada – saj je že vsak, ki živi na Slovenskem, kdaj gotovo slišal zanj.

Martin Krpan je literarni lik – Levstikovo delo namreč velja za prvo umetno pripovedko – ki je postal narodni junak. Njegova moč in iznajdljivost sta pregovorni; Bloke in Pivka se verjetno ne bosta nikoli zedinili, s katerega Vrha pri Sveti Trojici na Notranjskem je bil možak doma; lik in njegova zgodba skozi desetletja ostajata privlačna za nove likovne in gledališke interpretacije.^[1] Za tokratno oživitev hrusta v Gledališču Koper (in Mestnem gledališču Ptuj) je režiserka Katja Pegan pripravila svežo dramatizacijo prirejene izvorne pripovedi Martin Krpan reši Dunaj.

Režijska vizija (režiserka Katja Pegan, asistentka režije Renata Vidič) in dramaturški postopki dramatizacije se tesno prepletajo – izvedbeno pa jih poleg načina igre posebej podpirata kostumografija in glasba. Historično osnovana kostumografija Andreja Vrhovnika je z rabo lasulj, pentelj, čipk in naborkov – da konjske glave in konjskih zadnjic ne omenjamo – polna humorja ter odločilno pripomore k privlačnim odrskim pojavam. Uprizoritev namreč funkcionira ob številnih preoblekah, ki igralcem pomagajo skakati iz vloge v vlogo. Menjave scen so podprte tudi z menjavo glasbene spremljave. Na levem robu odru je od samega začetka prisoten pianist Robert Vatovec, ki dogajanje glasbeno opremlja (spremembe melodij tako ne naznačujejo le sprememb scen, temveč tudi nenadne spremembe atmosfere znotraj posamične scene). Glasbenik se podpisuje pod izbor bolj ali manj znanih glasbenih del (npr. Na lepi modri Donavi, Koračnica Radetzkega, tema iz Botra …), katerih teme variira in nanje improvizira.

Simpatično zastavljena uprizoritev se s skromno scenografijo (tudi scenografijo podpisuje Andrej Vrhovnik) – paravan ter mizica in dva stola – zdi kot ustvarjena za gostovanja kjerkoli; predvsem pa bi ji bolj od velikega koprskega ustrezal manjši oder. Mali paravan, postavljen v samo sredino odra, sicer dobro služi igralcem za potrebe hitrih preoblek, a se na velikem odru kar izgubi; gore, ki ga krasijo, pa so zares umestne le v začetni sceni srečanja med Krpanom in Cesarjem. Zaradi disharmoničnih proporcev odra in scenografije se nam tudi nastopajoči zdijo oddaljeni in pomanjšani. Skoraj povsem neizkoriščen ostane tudi potencial oblikovanja prostora z lučjo (v zasedbi ni navedenega oblikovalca svetlobe).

Dramatizacija je dinamična in uporablja različne postopke podajanja odrske pripovedi, kar nadgradi z odločitvijo za majhno zasedbo, ki odigra veliko vlog. Kot eden od načinov je večkrat uporabljeno pripovedovanje.

Mak Tepšić v vlogi Martina Krpana je edina krepka stalnica, medtem ko si Franko Korošec in Tina Skvarča (v alternaciji z Milo Peršin) nadevata več različnih vlog in obrazov – celo glav, ko gre za Krpanovo Kobilico. Postavnost visokoraslega, plečatega Tepšića dodatno poudarjajo plašč, klobuk in čez kolena segajoči usnjeni škornji. Mak Tepšić kot Martin Krpan se občinstvu hitro priljubi, ko si že spočetka na rame zadega Kobilico (soigralko Skvarča), pa tudi sicer v junakove škornje stopa s treznostjo, z vsemi govori neposredno, po zdravi kmečki pameti, ter samozavestno korači, kamorkoli ga vodi pot. Franko Korošec je v vlogi Cesarja posrečena zmes dvorne omike, dobrodušnosti in neizkušenosti v raznih praktičnih zadevah, kot Brdavs pa je igralsko manj razpoznaven. Velik turban in ogrinjalo ga sicer primerno optično povečata, vendar njegova drža in gibi ne izražajo okrutne moči, s katero naj bi Brdavs zasejal žalost in strah med Dunajčane – celoten prizor boja med Krpanom in Brdavsom je med manj posrečenimi. Tina Skvarča nastopi v vlogah Kobilice, Cesarice, Cesarične Jerice, Ministra Gregorja (in morda še koga) – najprepričljivejša je v togoti Cesarice nad posekano lipo in pri mrzki zahvali Krpanu za zmago nad Brdavsom. Hitre menjave vlog sem in tja razkrijejo tudi nekaj igralske površnosti, saj igralca med hitenjem v drugo preobleko kdaj iz vloge izstopita prehitro.

Dramatizacija je dinamična in uporablja različne postopke podajanja odrske pripovedi, kar nadgradi z odločitvijo za majhno zasedbo, ki odigra veliko vlog. Kot eden od načinov je večkrat uporabljeno pripovedovanje. Pripovedovalci so mestoma vsi igralci, ki pa se za potrebe pripovedovanja od svoje trenutne vloge nekoliko distancirajo (npr. Cesar sname lasuljo), obenem pa se občinstvu približajo, ga nagovorijo neposredneje in ga pritegnejo v samo zgodbo. Po drugi strani pa ga iz zgodbe izvržejo z »izobraževalnim momentom«, ki si ga privoščita Cesar in Kobilica, ko s slovarskimi citati pametujeta o soli. Princip potujitve ob uprizorjeni fusnoti je sam po sebi zanimiv domislek, vendar, v celoti gledano, ne pelje nikamor in v spominu ostane kot (dramaturško) slepo črevo predstave. Čeprav bi se Martin Krpan reši Dunaj tovrstni poučnosti zlahka odpovedal (ali pa v predstavo vnesel več takih prizorov?), pa je sicer s svojimi iskrivimi uprizoritvenimi domisleki dobrodošlo drugačno srečanje z literarno klasiko za šolsko publiko.