Medo in Pujsi sta glavna lika kratkih epizod, ki jih avtor zgodb Sebastijan Pregelj in ilustrator Igor Šinkovec že leta objavljata v reviji Cicido, njihov izbor pa je izšel tudi v dveh istoimenskih slikanicah. To so utrinki vsakdanjih dogodivščin, ki v enostavne situacije običajnih (otroških) dejavnosti, igre ali raznih dnevnih opravil hudomušno zataknejo kak nesporazum, zaplet ali motnjo, da bi otrokom na zabavno igriv in informativno poučen način nevsiljivo ter mimogrede razgrnili nekatere osnovne zakonitosti družbenih pravil, upoštevanja in odnosa do drugih, primernega vedenja, preudarnosti in podobno. Včasih za ta zaplet poskrbi kar tipično otroški pogled Pujsija in njegov večni »zakaj«, poln začudenja, saj svet in perspektive drugih šele spoznava.

Po svoji jedrnati izpovednosti samozadostne zgodbice kakšne samosvoje uprizoritvene intervencije verjetno niti ne prenesejo, kar v zasnovi uprizoritve upošteva tudi režiser Mare Bulc. Nasloni se na obstoječi material, uporabi prepoznavno likovno podobo naslovnih likov njunega ilustratorja ter izbrane zgodbe brez večjih sprememb sestavi v tekoč lok enega dne (priredba besedila Sebastijan Pregelj in Mare Bulc), skupaj z nekaj pesmimi izrazito spevnega značaja Polone Janežič. Ob tem z veščim režijskim očesom razvija odrske elemente šaljivosti in manjše prilagoditve na gledališki kontekst, ob katerih Medo in Pujsi na odru zaživita v enakem duhu in razpoloženju, kot ju otroci poznajo že z natisnjenih strani; s prijaznim, dobrodušnim in vedrim pogledom na življenje, ki tudi k razreševanju težav pristopa z lahkotno nekonfliktnostjo, a zato nič manj zares.

Že ko v uvodnem prizoru junaka namesto Žabe, ki jo srečata v zgodbi Dober dan, pozdravita gledalce in se pomenita, da morata začeti predstavo, uprizoritev uspešno vzpostavi komunikacijsko vez ter v sproščeni maniri začrta izrazni modus in ton odrskega vzdušja. Medo in Pujsi sta zamišljena tako, da se otroci z njima poistovetijo, v njunih dejanjih prepoznavajo lastne impulze in tako lažje posvojijo njun zgled. S svojo različnostjo prinašata dinamičen kontrapunkt, z naklonjenostjo drug drugemu, neomajno povezanostjo, zaupanjem in bližino pa ponujata prijazno vodstvo za najmlajše (3+) skozi različne zagate in poučne momente. Živahni Pujsi, ki ga v tipični otroški drži vodijo osebni impulzi, lastne želje, nenadni izbruhi trme pa večni uporniški »ne, tega nočem«, ter bolj umirjeni, premišljeni in do Pujsijevih ravnanj vselej potrpežljivi ter razumevajoči Medo v svojem prijateljstvu zrcalita tudi odnos ali vzorec mlajšega in starejšega brata ali otroka in očeta, tistega, ki se uči skozi izkušnjo, in vodnika, podpornika, ki že pozna odgovor na marsikateri kaj, kako in zakaj. Pedagoški ton je dobrodošlo nevsiljiv, dopuščajoč svobodo napake in lastnega spoznanja, prizanesljiv in brez obtoževanja. Obenem pa ni idealiziran ali pretirano poudarjen, saj daje prostor čustvom in občutkom obeh ter jezo, trmo, nezadovoljstvo ali občutke zapostavljenosti razume kot običajen del življenja in jih uporabi kot realistično protiutež pozitivi skladnega, harmoničnega in veselega kot »želenega« in »pravilnega« cilja.

Medo in Pujsi na odru zaživita v enakem duhu in razpoloženju, kot ju otroci poznajo že z natisnjenih strani; s prijaznim, dobrodušnim in vedrim pogledom na življenje, ki tudi k razreševanju težav pristopa z lahkotno nekonfliktnostjo, a zato nič manj zares.

Značaj likov smiselno podpira že izbira animatorjev; Brane Vižintin in Matevž Müller prepričljivo predstavljata neke vrste podvojitev lutkovnih junakov v figuri, starosti, glasu, svoji energiji in ubranosti, čeprav, oblečena v črna oblačila, ne silita v ospredje. S fokusom na Meda in Pujsija ter njune zgodbe so uprizoritvena sredstva nasploh preprosti in funkcionalni pogoji iz ozadja. Scenograf Damir Leventić v skladu s tem v prazen prostor pripelje eno ali več črnih miz, na katerih so postavljeni potrebni scenski elementi za posamezni prizor v slogu ilustriranih elementov Medovega in Pujsijevega stanovanja ali dvorišča, s premikanjem miz na koleščkih omogoči prilagajanje velikosti lutkovne površine ter dodatno dinamiko dogajalnega prostora, možnost vertikalne vrtljivosti površine mize pa Bulc občasno izkoristi, da ponudi drugačno – širšo, ptičjo – perspektivo na dogajanje, čeprav ta poteza svoj smisel pokaže predvsem v zadnji podobi, ob Medotovi pomiritvi Pujsijevega strahu pred temo s skupaj primaknjenima posteljama in z dlanmi, ki poiščejo dlan drugega – kot pika na iob zaključku dneva in izpolnjujoča podoba pravega prijateljstva. Vertikalna podoba se poveže tudi z zunanjostjo bloka, na vrhu katerega stoji Medov in Pujsijev dom, plosko površino, po kateri pomanjšani dvodimenzionalni podobi junakov (lutk magnetov) zarišeta sledi, ko tečeta na igrišče pred blokom ali ob nevihti spet domov.  

Poleg simpatičnih značajskih posebnosti in vedenja likov se prav v raznih majhnih domislicah in rešitvah, iskrivih detajlih v sceni in animaciji skriva največ humornih elementov in drobnih presenečenj. Recimo velika Medova glava v majhnem prostoru spodnjega ležišča pograda, mini lutkovna predstava med pospravljanjem postelje ali Pujsovo spretno žoganje z mehkim migajočim rilcem. Pa hladilnik, do vrha zabasan z bananami za Pujsijev zajtrk, ki ukine možnost izmišljevanja, ali bi pojedel banano ali medenjak, scenski indic torej, ki prevzame nalogo odgovorne avtoritete. Takšna sproščena duhovitost v podajanju želenega vedenja deluje sveže in nezateženo. Podobno tudi osebna refleksija v obliki nekakšne »gledališke terapije«, trenutek, ko se eden ali drugi umakne in s pomanjšanima lutkama sebe ter prijatelja preigra, kar se je ravnokar zgodilo, se sooči z občutki jeze, lastnimi reakcijami, se umiri in vrne z drugačnim pristopom.  

V majhnih vsakdanjih prigodah tako uprizoritev spretno preplete lahkoten in igriv pogled, ki je blizu otroškemu dojemanju, z napotili in namigi, ki so del odrasle vednosti in družbenih načel. Skozi pospravljanje postelje, odnos do hrane pri dnevnem obroku, iskanje ravnovesja med željami pri igri, medsebojno pomočjo, skupno igro in upoštevanjem varnosti pri športnih dejavnostih zariše živahen dan in odnos, ki z odpiranjem različnih vidikov ter občutij zadrži pozornost kljub razmeroma enostavnim vsebinam in ponavljajoči se strukturi posameznih zgodb. Izbira danega literarnega izhodišča seveda določa tudi domet gledališkega potenciala; Medo in Pujsi zaradi zasnove tega ne predvideva velikopotezne odrske materializacije, predstavlja pa praktično, samozavestno in v okviru zastavljenega kakovostno ter komunikativno izpeljavo, ki si svoje gledalce – in teh bo verjetno zaradi prepoznavnosti in priljubljenosti zgodb veliko – tudi zasluži.