Stalni dvorni gost, ki živi iz rok v usta. Križišče nasprotij, na katerem se razposajeno prostaštvo srečuje z muzikalično zbranostjo. Glasbeni genij, ki vsako noto postavi točno na svoje mesto, da ni ničesar odvzeti ali dodati. V še nedopolnjenih šestintridesetih letih dopolni izredno bogat in raznolik opus. Ljubljenec Boga, ki ga občinstvo danes ljubi še bolj kot nekdaj. Amadeus, mucko bucko, Wolfi polfi. Odzadaj Trazom – skoz in skoz pa Mozart.

Posebnosti Mozartovega značaja in v meglo zavite okoliščine njegove smrti so ostale žive vštric z njegovo glasbeno zapuščino. Leta 1781 se je preselil na Dunaj, kar je zaznamovalo tako njegovo osebno pot kot nadaljnji razvoj klasicizma v glasbi. Dvesto let kasneje je angleški dramatik Peter Shaffer za dramo Amadeus o rivalstvu med bleščečim inovatorjem Mozartom in dvornim skladateljem Salierijem že prejel broadwajsko nagrado – kmalu je leta 1985 sledila filmska adaptacija Miloša Formana, ki je, ovenčana kar z osmimi oskarji, nemudoma postala filmska klasika. Dodobra preverjena potenca dramskega materiala tudi v pričujoči uprizoritvi Drame SNG Maribor potrdi čvrstost intrigantne snovi.

V zgodbo nas uvede Salieri, dvorni skladatelj, ki naj bi (bolj ali manj posredno) zakrivil Mozartovo smrt – glasbenik italijanskega rodu, ki je več kot petdeset let predano opravljal svoje delo na Dunaju, ostane ves čas uprizoritve neposreden vezni člen z občinstvom. Predstava v režiji Aleksandra Popovskega (asistent režije Luka Marcen) je dramaturško členjena na dva obsežnejša sklopa, ki ju loči odmor, že zgolj vizualno pa tudi menjava scenografije (scenograf Vasja Magić). Prvi del, v katerem Mozart pride na Dunaj, se zaroči s Konstanco in se predstavi na dvoru ter žanje uspeh in odobravanje visoke družbe, sprva zaznamujejo dolgi slopi bele draperije. Svet, ki se skriva za tkanino, je ves skrivnosten in privlačno neznan, Mozartova dunajska zgodba še nenapisana. Ko draperija pade, se na odru pokaže natančen posnetek siceršnjih lož mariborske dvorane Frana Žižka, ki tako ustvari ring okrog odra (pa tudi parterja). Odrski igralni prostor postane posebej izpostavljen, kdor po njem postopa, pa dodatno ranljiv.

V takih okoliščinah se prvič srečamo z genijem klasične glasbe. Amadeus Žana Koprivnika je radoživ, otročje blebetav, predirno smejav, impulzivno odločen, prostodušno prostaški in obenem ponosno pokončen. Koprivnik Mozartov karakter oživi tako v telesu kot glasu, njegovo gibanje je natančno, besede pa mu iz ust uhajajo naravnost iz drobovja. Igralec nas preseneti tudi z dobrim igranjem klavirja – čeprav samo po sebi ni vrhunsko, ga prežarja igralska prezenca, ki gledalce povsem prepriča o Mozartovem mojstrstvu. Ob sončavi, ki jo seva Koprivnikova vloga Mozarta (predvsem v prvem delu), lahko Salierijevo svetilnost uzremo kot mesečino. Te odtenke naraščanja in upadanja duš med predstavo podpira tudi oblikovanje svetlobe Saše Bekafiga. Salieri Aleša Valiča je v eksaktnosti sicer od začetka do konca nepopustljiv. Govorno briljanten in vseskozi polno prisoten tako v besedi kot molku, je s čustvom zavisti boleče neločljivo zvezan z Amadeusovo usodo ter odkrito človeško razrvan v izpovedih občinstvu. Njegovi nagovori Boga so polni tako upanja in predanosti kot gneva in nemoči.

Amadeus Žana Koprivnika je radoživ, otročje blebetav, predirno smejav, impulzivno odločen, prostodušno prostaški in obenem ponosno pokončen.

Mozart in Salieri sta drug z drugim soočena v okoliščinah cesarskega dvora, kar izvrstno podpre scenografija prvega dela. Cesar Jožef II. (Davor Herga), umeščen v prvo nadstropje lož, že s samo pozicijo nastopa kot véliki lutkar, ki vleče vrvice svojih vdanih podanikov, Grofa von Stracka (Matija Stipanič), Barona von Swietna (Matevž Biber) ter dvorjank (Tina Rojko, Eva Mlakar Poštrak). Kljub svoji poziciji moči je Hergov Cesar simpatično nepopoln (sploh, ko skuša na klavir odigrati Salierijevo koračnico dobrodošlosti), Stipaničev von Strack in von Swieten Bibra pa nastopata v maniri lutk, z izumetničenim govorom in polna pretiranih in/ali krčevitih gest. Celotna slika cesarskega dvora deluje malone groteskno – tudi po zaslugi kostumografije (kostumografija Marita Ćopo, asistentka Mia Popovska), ki je odlično izvedena, do skrajnosti prignana dvorna noša 18. stoletja – z lasuljami in belim pudrom vred. Tega ne manjka niti Stanči punči kunči (prevod drame, polne besedne igrivosti, je delo Branka Gradišnika), Konstanci Julije Klavžar, ki uspešno parira svojemu mucku bucku Mozartu. Z njim se predaja živahnim igrivostim in ob njem se v njej prebudi užaljena jedkost – pa se samosvoje drzno zoperstavi frustriranemu Salieriju.

Razpadanje ljubezenske zveze med Mozartom in Konstanco, njegova denarna stiska, mešani odzivi na njegova glasbena dela, očetova smrt – vse to Amadeusa žene proti koncu. V drugem delu iz scene v sceno stopa globlje v propad, ob tem pa ustvarja vse izvirnejše umetnine. Ta del scenografsko zaznamujejo razcefrane črno-sive tkanine (?), ki spominjajo na cape in pajčevine ter napovedujejo razpadanje persone genialnega skladatelja. Lože so potisnjene v globino, kar igralno površino znatno poveča, a to k uprizoritvi bistveno ne prispeva – prej ji odvzame. Manj čvrsta dramaturgija dogajanja, epizodna razdrobljenost in scenografska pokrajina usihanja, ki je zastavljena preveč na veliko, v drugem delu manjšajo naboj igre. Tudi Koprivnikovi kreaciji usiha moč, v iskanju trpečih tonov obupa ne prepriča tako, kot je poprej s polnokrvnostjo entuziasta. Posebej škoda je, da je prizor pisanja Rekviema potisnjen v globino odra, kjer Mozart zamaskiranemu Salieriju narekuje svojo poslednjo mojstrovino. Režija distanco izkoristi za zvočno efektiranje odmevanja, ki nam misli napeljuje na tunel prehoda v smrt, kamor nepovratno stopa Amadeus, a v parterju z njegovim poslavljanjem izgubimo stik – ravno, ko bi si intimnosti bližine najbolj želeli.

In glasba? Začetnica strasti in intrige? Večna umetnost, ki vselej mineva iz trenutka v trenutek? V predstavi je prisotna od začetka do konca, sicer dozirana zmerno in v podporo odrskemu dogajanju. Delno je izvedena v živo (pianistka Sofia Ticchi ter pevka Katarina Barbara Krnjak v vlogi Katherine Cavalieri; ne pozabimo niti na Koprivnikov prispevek in Hergov poskus), delno pa so uporabljeni posnetki slavnih Mozartovih del. Ti so zvečine umeščeni ilustrativno – odlomki iz oper Beg iz seraja, Figarova svatba, Čarobna piščal, Don Giovanni, Rekviem idr. – a vselej na mestih, ki jim gredo. Kljub temu se večkrat poraja neuravnoteženost med govorom in glasbo, ki pa je povezana predvsem z jakostjo predvajane glasbe (včasih pretiho, včasih preglasno) ter njeno kompleksnostjo, ki bi včasih zahtevala več prostora le zase in očitno težko trpi govor ob sebi.

Jasnosti režijske vizije se pritakne nekaj megalomanskosti (tresk klavirja z višine na oder ne doseže očitno želenega efekta, bohoten utripajoči lestenec bi zlahka pogrešili, prav tako uvodni blisk in grom »nebes«) in pop momenta (neposrečen izzven plesne točke), v drugem delu pa pogrešimo prepričljivejše sestopanje v genijev propad. Kljub temu je pričujoči Amadeus uprizoritev zgovorne likovne podobe in presenetljivih karakternih pojav, ki z dražestnostjo gledališkega veselja do kostumiranja in maskiranja, gestikuliranja in artikuliranja (sploh v prvem delu) z občinstvom koketira s skorajda mozartovsko močjo.