V zadnjem desetletju je Fabrizio Montecchi v LGL kot režiser in scenograf izoblikoval že tri predstave (Račka, smrt in tulipan, Virginija Volk, Moj dedek je bil češnjevo drevo, slednjo z adaptacijo v soavtorstvu Enrice Carini), v katerih smo lahko spoznali njegovo subtilno odrsko poetiko, inovativne pristope k senčnemu gledališču in tankočutno zavezanost večnim temam človeškega življenja. V tej kontinuiteti so tudi Mali nauki o čudenju (10+) prepoznavno njegovi – zvesti nežni, umirjeni atmosferi, bližini osebnega doživljanja, s postavljanjem čutenja in čudenja v jedro komunikacijske navezave gledalca do odrskega, a obenem s premikom od intimnega človeškega občutja k družbeni temi razmerja med človekom in naravo ter deloma z elementi dokumentarnega tudi izstopajoči – ali nadaljevanje impulzov iz predstave Moj dedek je bil češnjevo drevo, v kateri se že kaže poudarjen odnos do narave ter se v okviru družinskih vezi in spominov na neokrnjeno otroštvo že budi impulz po družbenem delovanju.  

Za Male nauke o čudenju sta Fabrizio Montecchi in Enrica Carini izhajala iz življenja in dela biologinje, avtorice poljudnoznanstvenih knjig in okoljevarstvenice Rachel Carson, ki je preučevala morske ekosisteme in uničujoče posledice kemičnih pesticidov. Carson je s prelomno knjigo Nema pomlad iz leta 1962 dosegla burno javno razpravo in prepoved pesticida DDT, s katerim so v ZDA po vojni široko in neselektivno škropili okolje, ter s prevpraševanjem obstoječe paradigme o človekovem obvladovanju narave prebudila zavest o varstvu okolja, usmerila pozornost v nujnost nadzora nad ravnanji vlade in industrije ter spodbudila vzpostavljanje okoljevarstvenih gibanj. Predstava se sicer ne spušča v ta širši družbeni kontekst, a ga odraža (po principu, da vsak majhen delček vsebuje makro svet, katerega del je) in z uravnoteženostjo informacij in prostora za poetično naravna pogled na etično vodilo Carsonove – njene misli o medsebojni povezanosti sistema različnih organizmov in okolja ter o nujnem ravnovesju. Tudi človek je del narave, in če s pretiranimi posegi deluje proti njej, deluje proti sebi, kot pove v izseku predavanja, s posnetkom katerega nas predstava vpelje v svoj sistem spoznanj in sporočil. 

Predstava namreč dobesedno udejanja svoj naslov in Asja Kahrimanović nas kot pripovedovalka in animatorka popelje skozi pet naukov – čustvo, pozornost, znanje, zavedanje in skrb –, kot da gre za priročnik, kako oblikovati odgovoren pogled in odnos do okolja. A čeprav je cilj tega linearnega procesa jasno strukturiranih korakov očiten – ozavestiti naše razmerje do narave in delovati v dobrobit vseh in vsega – je iztočnica za ta namen tako drugačna od običajne, da je celotna pot tega učenja in predstave bliže zgodbi kot didaktičnemu navodilu, bliže holističnemu celjenju kot zdravljenju simptomov. Iztočnica za aktivno skrben pristop do okolja se nahaja v čudenju,v izgrajevanju posameznikovega odnosa do narave z negovanjem iskrivo radovednega opazovanja, čutnih vtisov in otrokove dovzetnosti za spoznavanje skrivnosti in čarobnosti sveta.

Skladno s tem Montecchi prostor zasnuje z izrazitim občutkom za likovnost, za harmonijo in subtilnost atmosfere (k čemur v veliki meri prispeva tudi svetloba Maše Avsec), ki se odeva v naravne, rjavkaste in bež barvne tone lesa ter njihove bogate odtenke, kot jih v prostoru izrisuje spekter svetlobe in senc kot močan element scenskega oblikovanja. Na mizi izvajalka previdno prestavi nekaj školjk in manjših rastlinskih organizmov, ki z razvejanostjo vej začarajo našo pozornost tako v svoji materialnosti kot v vzorcih senčnih podob. Nazobčan rob lesene ploskve, ki jo postavi na mizo, ustvari razpoznavno linijo senčne skalnate pokrajine na platnu za mizo, ki se zatem prelije v podobo morske površine. Giada Fuccelli, avtorica video animacij in likovne podobe senčnih lutk, na platnu ustvari samosvoje prizorišče, kjer se v brezšiven spoj zlijejo video animacije naravnega okolja in sence človeških figur – ploskih lesenih lutk na palici (lutkovna tehnologa sta Gabriele Genova in Iztok Bobić), ki jih na mizi animira Kahrimanović, ter nekaj elementov, ki dopolnjujejo naravno krajino, kot v primeru omenjene lesene ploskve / senčne skalnate pokrajine. Estetska in idejno močna scenska izpeljava senčnega gledališča v ospredje postavlja naravo, bogastvo njenih vzorcev in tekstur, ki se razgrinjajo na platnu, ter poudarja, da se v vsem, kar lahko opazimo v okolju, razkriva več nians svetlobe kot zgolj v nas samih – v človeških figurah, ki ostajajo prezentne kot zatemnjene senčne podobe. V ozadju te rešitve pa lahko zaznamo tudi pomenljivo sugestijo, saj projicirana narava poraja vtis večnosti in lastnih pravil obstoja človeške, v prostoru animirane lutkovne figure pa vstopajo v to podobo in sooblikujejo življenje narave s svojimi vsakokratnimi sencami – sledmi, vplivi takšnega ali drugačnega delovanja.

Montecchijeva vizija senčnega gledališča se udejanja v celoviti prostorsko in ambientalno zasnovani kompoziciji /…/, kjer se materialno in senčno, v živo animirane lutke in gibljive podobe na platnu, zunanje dogajanje in notranje človekovo doživljanje spletejo v celovit sistem, ki žarči v nenehnem gibanju medsebojne soodvisnosti.

Če je med različnimi viri o Rachel Carson (avtorja sta črpala iz njenih knjig, pisem, predavanj in govorov) Nema pomlad tisti temelj, na katerem zgradita dogajanje, ki z drugo polovico naukov sega v območje družbenega in javnega – škropljenje s pesticidi in umiranje ptic, vedno širši krog ljudi, ki opaža nepojasnjene smrti in trpljenje, Carsonino strokovno raziskovanje in pisanje, vse do izdaje knjige in govora pred ameriškim kongresom – prvi nauki koreninijo v gojenju intimnega doživljanja narave (čustvo in pozornost) kot utemeljitvi in predpogoju želje po znanju, ozaveščenosti in skrbi, o čemer je Carson pisala v eseju The Sense of Wonder: A Celebration of Nature for Parents and Children. Kot je Carson v eseju popisovala, kako sta s pranečakom opazovala morje ob skalnati obali in se sprehajala po gozdu, tako tudi v predstavi ti elementi narave ter njihova refleksija v duševnem odsevu likov Carsonove in dečka dobijo konkretne čutne podobe, denimo ob svetlikanju bioluminiscentnega planktona ali kresničk, zasledovanju rakcev, valovanju morja (ki dobi namig na vzporedno vzvalovanje notranjega sveta). V pozoren in ljubeče začaran pogled na okolje nas predstava vabi s figuro Rachel Carson, poznavalke in razlagalke naravnih pojavov, ki vodi dečka na morsko obalo, zvabi deklico med drevje v poslušanje jutranjega petja ptic in svojo očaranost ter želje deli z zaupno prijateljico.

Montecchijeva vizija senčnega gledališča se udejanja v celoviti prostorsko in ambientalno zasnovani kompoziciji, kar postane še izrazitejše, ko od osebnega doživljanja preidemo k družbenemu – ko množično umiranje ptic spodbudi vse številčnejše glasove in združeno zahtevo po ukrepanju. Človeške figure se množijo in intimna razmišljanja postajajo javna prizadevanja, kar pospremi razširitev odrske postavitve lutk in virov ter rab svetlobe v decentralizirani razplastenosti odrskega sistema, kjer se materialno in senčno, v živo animirane lutke in gibljive podobe na platnu, zunanje dogajanje in notranje človekovo doživljanje spletejo v celovit sistem, ki žarči v nenehnem gibanju medsebojne soodvisnosti.

Mali nauki o čudenju so v tem okviru premišljena, natančna in čuteča predstava, ki zgodbo izjemne posameznice pretoči v našo skupno zgodbo in intimno doživljanje stke z družbenim delovanjem, da bi tako začrtala možnost drugačnega pogleda na svet. Je predstava z izrazito izobraževalno (in tudi angažirano) vsebino, do katere pa pristopa umirjeno in senzibilno, z mehkobo in počasnostjo. V kombinaciji privzgajanja čudenja in predajanja znanja zaobjema svojevrstno srečanje generacij in njihovih perspektiv: že v sami zgodbi, ko odrasla oseba spremlja otroka ob odkrivanju naravnih čudes, predvsem pa v srečanju dveh načinov pristopanja do okolja – čudenja in radovednosti kot otroške odprtosti do sveta, ki kasneje pogosto otopi, in odraslega pogleda prek informacij in znanja, ki otrokom še ni dostopno. To srečanje različnih generacij lahko vzbudi tudi kakšen obrobni pomislek, recimo ob tem, da je čudenje kot otroška lastnost podano skozi okvir odraslo zaznamovane percepcije, bolj resno meditativno kot igrivo sproščeno; prav tako ob izbiri odlomkov znanih pesmi (npr. Over the Rainbow, Feeling Good), ki gradijo zvočno in s svojimi besedili tudi pomensko krajino uprizoritve (What a Wonderful World ob podobi mrtvih in trpečih ptic, refren skladbe Big Yellow Taxi ob zaključnem prizoru, ki gledalcem predaja štafeto delovanja oz. odločitve zanj), a z angleščino in svojim referenčnim poljem verjetno v celoti učinkujejo predvsem na starejše gledalce; in ne nazadnje ob obilju informacij, ki zahteva precejšnjo zbranost, sploh v utišanem, počasnem vzdušju predstave. A kljub temu se predstava prav s svojim celotnim vtisom in občutjem uleže v gledalca kot zaokrožena in prepričljiva celota, kot nežna snežna odeja, ki mehko pade na žejna tla, kjer pusti odtis svoje osnovne naravnanosti, tiste, ki ji je Carsonova posvetila svoje življenje.