Ars teatralis je cikel literarnih večerov, ki ga od leta 2019 koprodukcijsko razvijata 3. program Radia Slovenija – ARS in SSG Trst, idejno pa za njim stojita režiser Alen Jelen ter umetniški vodja tržaškega gledališča Danijel Malalan. Prvi štirje večeri, izvedeni v mali dvorani SSG, so bili zvečine posvečeni literarnemu ustvarjanju slovenskih pesnikov, ki živijo v Italiji, ter Kosovelu, lani pa so v Krajinskem in pripovednem muzeju (SMO) v Špetru Slovenov glas dobile še beneške pesnice.

S tokratnim večerom, naslovljenim Odrešenje in onkraj, so ustvarjalci sklenili počastiti 300-letnico prve uprizoritve Škofjeloškega pasijona in 700-letnico smrti očaka italijanske poezije Danteja Alighierija. Ni naključje, da je bila za prizorišče izbrana cerkev sv. Andreja apostola v Štandrežu, saj je bil v tej župniji leta 1676 rojen Lovrenc Marušič, ob duhovniškem posvečenju poimenovan oče Romuald, ki je avtor Škofjeloškega pasijona, prvega zapisanega slovenskega dramskega besedila. Izbira prostora je izrazito podprla tkanje atmosfere, saj je cerkveni ambient tako s svojo arhitekturo in akustiko kot z deli likovne umetnosti ponudil primerno okolje za zaziranje tja onkraj s pomočjo literature in glasbe. Stene štandreške cerkve so namreč dom najobsežnejše freske Toneta Kralja in njegova upodobitev Kristusovega vnebohoda, ki zavzema glavno steno prezbiterija za oltarjem, je na svojstven način odgovarjala izgovorjenim besedam.

Scenarij, delo Mateja Venierja, je spretno in elegantno prepletel izbrane odlomke iz Škofjeloškega pasijona in Alighierijevih del s spremnim besedilom. Del dramaturškega koncepta je bila tudi vključitev režiserja kot enega od nastopajočih, ki na sceni opravlja svojo režijsko vlogo: da besedo in jo vzame, igralcem poda interpretativne napotke in slišano pokomentira. Uprizarjanje bralne vaje v formi nekakšnega gledališča v gledališču se izkaže za zelo učinkovito, saj (sploh radijskemu) poslušalcu pomaga slediti verigi menjav prizorov in vlog. Režiser Alen Jelen tako sedi nasproti skupinice igralcev, ki polkrožno razporejeni tik pred prezbiterijskim delom cerkve pripravljeni čakajo na znak, da dajo glas izbranim besedilom. Vsi igralci so s svojimi interpretacijami oživili poetične podobe, dišeče po nekih drugih časih, a globoko zapisane tudi v zdajšnji kulturni tradiciji našega prostora. Nečastne značajnosti Hudiča, Luciferja, Judeža in Pilata je Danijel Malalan podkrepil ne le glasovno, temveč tudi z ekspresivno obrazno mimiko. Podobno izrazna je bila v interpretacijah Smrti in Žalostne matere Nikla Petruška Panizon, ki pa je znamenito kantileno Francesce da Rimini izpovedala s preprosto jasnostjo. Jasnost govorjenega tako v vsebini kot občutju je bila tudi kvaliteta Matija Rupla, ki je zvečine izrekal Alighierijeve verze (pa tudi pasijonskega Kristusa), ter Ane Facchini, ki je s pretanjeno občutljivostjo izpovedala misli in občutja Angela, Duše, Marije ter Muzo Ane Ahmatove. Celotno »odrsko« dogajanje je z veznim besedilom lepo povezoval Igor Velše, eden najbolj znanih in prepoznavnih napovedovalskih glasov Radia Slovenija.

Vsi igralci so s svojimi interpretacijami oživili poetične podobe, dišeče po nekih drugih časih, a globoko zapisane tudi v zdajšnji kulturni tradiciji našega prostora.

Glasbo izrečenih besed sta s skrbnim izborom glasbe brez besed obogatili Apolonija Gantar na orglah (Brahms, Dupré, Bach, Mendelssohn, Tomc ter cerkvena ljudska) in Andrejka Možina z violončelom (Reijseger, Možina). Zven orgel je napravil razkošen portal, skozi katerega so na prizorišče vstopili nastopajoči ter nato ob orgelski glasbi iz prizora v prizor tudi stopali, vse dokler večer ni bil sklenjen prav z orglami. Violončelistka Andrejka Možina je skladbe, med katerimi je bil dobršen delež njenih avtorskih, prilagajala zahtevam teksta, jih po potrebi podaljševala in razvijala v improvizacijah, se sproti odzivala na govorjene interpretacije poezije in režiserjeve skoraj dirigentske znake. Ustvarila je tudi posebno čaroben trenutek, ko je pesem strun združila s petjem pred interpretacijo Alighierijevega soneta Oba sta eno, Amor in srce.

Ljudska preprostost in zvok stare slovenščine očeta Romualda ter visok Dantejev pesniški slog sta vsak na svoj način – in vendar skupaj – kazala na poti onkraj, ki se že stoletja sučejo skoz raznolike svetove umetnosti.

Posnetek umetniškega večera je dostopen v arhivu programa ARS: https://ars.rtvslo.si/2021/08/ars-teatralis-2021/.