Samostojni, avtorski plesni prvenec konceptualno implicira več, kot denotira. Četudi smo njegovo_ ustvarjalko_ lahko videle_ plesati, nastopati, sodelovati že v (mnogih) drugih projektih, se zdi, da je prvenec tisti, s katerim se nam avtorica_ predstavi kot celostna, zaokrožena_ ustvarjalka_. To je priložnost, da jo_ spoznamo kot Avtorico_ z velikim »A«, sposobno_ ne le plesati, ampak tudi koncipirati, koreografirati in voditi projekt predstave. Zdi se tudi, da kot tak prvenec s seboj nosi ogromno težo prvega vtisa; debi avtorice_ ne zgolj kot plesalke_, ampak vseh njenih_ zanimanj v plesu in onkraj. Odgovor na vprašanje, kaj bo ta avtorica_ vnašala_ v milje sodobnega plesa in kakšna bo z njo_ njegova prihodnost. Zastrašujoče, kajne? V razumevanju opisanega, a v hkratni želji po kljubovanju tako oteženemu dojemanju prvenca sem se odločil stavek iz spremnega besedila: »Plesno-gibalni prvenec Bora Prokofjeva Ravnovesje je transformativni performans, kjer ples postane posoda za osebno metamorfozo,« brati v kontekstu prvenca in hkrati neobremenjeno. Prvenec resda implicira nov korak v plesnem opusu ustvarjalca, hkrati pa ga lahko beremo tudi zgolj kot predstavo, saj tovrstna transformacija zunanjemu občinstvu ostaja nedosegljiva.

Prokofjev kot avtor, koreograf, izvajalec in oblikovalec zvoka v svojem prvencu koreografijo gradi na treh zelo preprostih gibih, ki jih loči v tri distinktne prizore: vrtenje, naslanjanje in mirovanje, pri čemer vse poglobljeno predela in obogati s svojimi veščinami improvizacije, komičnega tajminga in breakinga.

Na odru Plesnega teatra Ljubljana Prokofjeva spremlja konstantni zvok klokotanja, ene kapljice za drugo, ki pristajajo v večjo izmed osmih kovinskih posod, ki tvorijo edini scenski rekvizit v klasičnem smislu. Iz črnine dvorane in plesnega poda izstopata zgolj topel snop svetlobe iz žarometa (oblikovanje svetlobe Aljaž Zaletel) ter telo nastopajočega. Telo, ki bi ga lahko brale_ kot ujetega v podzemlju, v nestimulativnem breznu, pri katerem gibalna motivacija mora priti od znotraj. Prvi prizor, ki temelji na vrtenju, tako zariše izčrpno dojemanje objekta in njegove katalizacije v plesni prizor. Začne se z nekoliko majavim mirovanjem, razvije se v vrtinčenje z vzponi in padci, vključuje natančno in kontrolirano artikulacijo okončin ter razgiban dialog s podlago avtorske glasbe Kristijana Krajnčana.

Plesna predstava Ravnovesje ne izhaja iz naslovnega objekta, temveč ga vedno znova išče. Ko ga najde, ga prekine in potem spet išče, ad nauseam. S tem avtor performira (izreče in s tem tudi že udejanji) postmodernistično stanje duha, kjer ena stvar v logiki progresivnega napredka ne vodi vedno v drugo, temveč se ciklično vrača k svojim izhodiščem.

V drugem prizoru se dogajanje ponovno umiri. Prokofjev se nasloni ob steno dvorane in sprva izčrpano obstoji, nato pa sámo dejanje naslanjanja potencira do skrajnosti. Naslanjanje postopoma pripelje do stanja, kjer se stene dotika zgolj z licem, njegovo trdo vzravnano telo pa začne pritiskati ob plesni pod. Trenje med bosimi podplati in plesnim podom vodi v naslednjo reakcijo. Pojavi se guba, ki se veča in veča, dokler se pôd ne loči od parketa pod njim. Pod, ki bi ga zaradi konstantne prisotnosti prej dojemale_ kot samoumevnega, neopaznega, tako postane domiseln scenski element. Ko pa Prokofjev tudi naslanjanje in njegove permutacije ter vzvode za gibanje pripelje do skrajnosti, se ponovno izčrpano ustavi. Pomakne se do posod z vodo ter se okrepča. Okrepčanje vodi v eksces, ko se z vodo polije, kar telesu da novo spolzko kvaliteto in vodi v nov gibalni material – plazenje.

Plesna predstava Ravnovesje s tem ne izhaja iz naslovnega objekta, temveč ga vedno znova išče. Ko ga najde, ga prekine in potem spet išče, ad nauseam. S tem avtor performira (izreče in s tem tudi že udejanji) postmodernistično stanje duha, kjer ena stvar v logiki progresivnega napredka ne vodi vedno v drugo, temveč se ciklično vrača k svojim izhodiščem. Ko izhodišča doseže, pa v koreografiji Prokofjeva umanjka refleksije, ki bi na že predelanem gradila. S tem jasna struktura in koreografski vzgibi prej kot v iskanju ravnovesja »fizičnega in mentalnega telesa« učinkujejo kot v iskanju ravnovesja med optimizmom in cinizmom. V še takšnem manku stimulusa lahko najde gibalo, hkrati pa ne more preseči lastne zazankanosti iskanja z izmučenjem, radovednosti z naveličanjem in radoživosti z ravnodušjem.

V svojem prvencu se Bor Prokofjev (pod mentorstvom Vite Osojnik, s svetovanjem za gib Gašperja Kunška, zunanjim očesom Alje Lacković in kreativnim producentstvom Katje Somrak) tako izkaže kot odličen izvajalec, vešč mnogoternih plesnih jezikov in performerskih izrazov, a nekoliko ožji koreograf in dramaturg. Predstavi Ravnovesje namreč umanjka bodisi širina v obravnavi naslovnega objekta bodisi širina v dojemanju uprizoritve kot mesta, ki namesto performiranja vprašanj ta lahko tudi zastavlja, odpira in reflektira. Slednje bi nemara dovršen gib namreč lahko dopolnilo tudi z bistrim uvidom v aktualne tematike, kar bi v odrsko dogajanje aktivneje vključilo tudi občinstvo.