Metod Zupan, 16. 1. 2023

Prizemljevanje klišejev

Filip Štepec, Jernej Potočan: MEDTEM, KO MI SPOTIFY PO MERI USTVARJA PLAYLIST Z NASLOVOM MOODYMIX. Plesni teater Ljubljana, 10. 1. 2023, ogled predstave 11. 1. 2023.
:
:

Foto: Arhiv PTL

Ko se je lanski direndaj okoli kratkotrajnih »kriz osebnosti«, ki ga je kot vsak konec novembra sprožil izid personaliziranih Spotifyevih letopisov, končno polegel, sta Pekinpah in Plesni teater Ljubljana naznanila premiero plesno-gledališke predstave Medtem, ko mi Spotify po meri ustvarja playlist z naslovom Moodymix v režiji, dramaturgiji in scenografiji sicer dramaturga Jerneja Potočana ter sicer plesalca in študenta dramske igre Filipa Štepca. Avtorski duet nam v predstavi predoči občutno generacijsko pogojeno izkušnjo soočanja z lastno osebnostjo na križišču samopercepcije in percepcije drugih, v slednjem primeru tehnologije, ki zasleduje vse naše aktivnosti: Spotify. Aplikacijski algoritem svojim naročnicam_kom konec vsakega leta obnovi statistiko »leta poslušanja« ter podatke v slogu Myers-Briggsovih osebnostnih tipov interpretira v »poslušalske osebnosti« (ang. listening personalities). Kadar je samopercepcija (v primeru predstave: lahkotna, sproščena, samozavestna osebnost) v konfliktu s »kredibilnejšo« percepcijo aplikacije (v primeru predstave: obremenjena, žalostna, negotova osebnost), diskrepanca percepcij v posameznici_ku sproži bolj ali manj akuten nemir, ki v plesno-gledališki predstavi tvori osrednji narativni lok.

V izredno intimno potovanje po avtobiografskem loku lika nas vpeljejo polabstraktna scenografija najemniškega stanovanja, mladostniška kostumografija in gib sproščenega Filipa Štepca. Predstavo Štepec namreč že pred prihodom občinstva začne z razgibanim poplesavanjem med televizijskim ekranom, hladilnikom in ventilatorjem, ki napolnjujejo oder Plesnega teatra Ljubljana. Četudi se sprva zdi, da je ples zgolj v vlogi džuskanja, nam Štepčevo obvladanje giba v trenutku, ko preneha plesati, naznani, da bomo v predstavi spremljale_i karakterni lok prek vseh zaznavnih kanalov: scenografija bo pred ponovno urejenostjo kaotično razkrojena, glasba (po izboru Spotifyevih algoritmov) bo iz likovnega nezavednega napolnila celo dvorano, preden bo spet postala intimna, Štepec se bo prek telesnih intenzitet iz sproščenosti zaprl vase, preden bo notranji nemir presegel, vonj potenja neumorno plešočega plesalca pa bo vedno bolj zaznaven občinstvu. Od premišljenosti mizanscenskih elementov tako izostaneta zgolj dva. Prvi je raztelešeni glas Štepca iz zvočnikov, ki prav tako spremlja dramaturški lok (od hipsterske pozerskosti do izjemne ranljivosti) in, zahvaljujoč se prepričljivemu gibu, ki se prilagaja duševnemu stanju lika, predstavo dela izjemno berljivo, kar pa raztelešeno naracijo naredi odvečno. Drugi element je luč Petre Veber, ki deluje pretežno ploskovito in tako neobičajno nenavdahnjeno.

Predstava Medtem, ko mi Spotify po meri ustvarja playlist z naslovom Moodymix [...] predstavlja predvsem generacijsko pogojeno problematiko na presečišču odraščanja, socializacije in digitalizacije družbe. Kot taka uvodno opisano klišejsko »stisko« mladih naročnic_kov Spotifya uspešno razvije v zvočno-gibalno zgodbo, prežeto s humorjem, ki pa se vseeno zna brzdati ob pravih trenutkih, da lahko izzvenijo tudi tisti bolj trpki. 

Predstava – opisana kot plesno-gledališka – kljub (ali pa zaradi nje) pregovorni odprtosti sodobnih uprizoritvenih praks v žanrski opredelitvi predstavlja določeno zagonetnost. Zaradi poudarjene narativne strukture bi vključene plesne elemente z izrazjem iz domene dramskega gledališča namreč lahko opisale_i kot diegetske, kar je aktualnim smernicam sodobnega plesa tuje. Medtem ko je prevelik poudarek na narativnosti iz želje po poistovetenju z občinstvom moteč, pa ustvarjalca tok predstave uspešno razbremenita z med seboj odlično povezanimi kinetičnimi slikami, ki jih tvori Štepec. Ko lik spozna, da se je s svojim samozavestnim pozerstvom slepil pred svojo depresijo, si čez oči pritrdi škatli papirnatih robčkov ter robčke nato vse do zadnjega izvleče. Podobno si v prizoru, ko se lik znajde na križišču med nadaljnjim samoslepljenjem z lahkotnostjo ali sprejetjem svojega »pravega jaza«, Štepec na glavo povezne svetleča potapljaška očala, iz katerih začne počasi vleči trak z lučkami, dokler skoznje ne vidi sveta, kakršen je. Sliki poleg svoje vizualne očarljivosti učinkujeta predvsem zaradi rekvizitske ekonomičnosti (rekvizitov je malo, vsi pa so prepoznavni atributi generacije devetdesetih let) ter nemimetične simboličnosti. V nasprotju z njima pa denimo ne učinkuje Štepčevo zapiranje vase, ki je ponazorjeno s postopno sključitvijo telesa, dobesednim igranjem videoigre ter posledičnim obračanjem hrbta občinstvu. V tem prizoru namreč mimetično poustvarjano zapiranje lika v svoje stanovanje ustvarja tako fabulativno četrto steno kot tudi gledališko, v kar se je v klasični frontalni postavitvi PTL-jeve dvorane sicer zlahka mogoče ujeti.

Tehnološka plat predstave, tako kot deloma nekoherentna mizanscena ter na trenutke šibki prehodi med prizori, nudi odlične nastavke, vendar ni povsem zadovoljiva. Sodobna tehnologija (pretočna storitev za glasbo Spotify), ki je sprožila skoraj dramsko obravnavan konflikt, v obliki drugih tehnoloških aparatov – od analognih do digitalnih – tvori tudi scenografijo predstave. Aparati bele tehnike se uporabljajo tudi kot poligon, ki določa Štepčevo gibanje, radio in televizija pa sta uporabljena tudi v slogu vsakdanjega življenja. Nediegetski elementi, kot so projekcija, zvok iz offa ter uvodna ambientalna glasba, pa so manj reflektirani – celo moteči. Melodija, ki jo posluša občinstvo v uvodnem prizoru, denimo odvrača pozornost od Štepčevega giba, ki se evidentno ziba v ritmu občinstvu neslišane glasbe iz plesalčevih slušalk. Med predstavo se izraba tehnoloških objektov razveja, ko ti začno igrati tudi vlogo rekvizitov – denimo, ko se na vrhuncu predstave Štepec zaplete v lepilni trak, razpet med objekte, kar ga vodi v jalov poskus dobesednega in metaforičnega reševanja iz primeža tehnologije

Predstava Medtem, ko mi Spotify po meri ustvarja playlist z naslovom Moodymix v kontrastu s formalno podobnimi deli, kot je plesna predstava Predmetenje Jana Rozmana (Emanat, 2018), predstavlja predvsem generacijsko pogojeno problematiko na presečišču odraščanja, socializacije in digitalizacije družbe. Kot taka uvodno opisano klišejsko »stisko« mladih naročnic_kov Spotifya uspešno razvije v zvočno-gibalno zgodbo, prežeto s humorjem, ki pa se vseeno zna brzdati ob pravih trenutkih, da lahko izzvenijo tudi tisti bolj trpki. 

Petra Veber, Filip Štepec, Jernej Potočan

Povezani dogodki

Metod Zupan, 4. 1. 2023
Jadrati po nevarnih vodah spomina
Metod Zupan, 21. 12. 2022
Ko bi le bile zgodbe iz tišine
Metod Zupan, 20. 12. 2022
Zaradi gozda spregledati drevesa