Ana Obreza, 16. 1. 2023

Pripovedovati – igrati – živeti!

Aleš Šteger: MOJA VOJNA HARMONIKA. Cankarjev dom, 6. 1. 2023.
:
:
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan
Foto: Peter Uhan

Meh se raztegne, človek vdihne, vrata v zgodbo – ali vrata v zgodovino? – vrata v zgodbovino se odprejo. Vstopimo v trebuh pripovedi.

V zadnjih letih lahko na širokem polju uprizoritvenih umetnosti pri nas opažamo obuditev in porast pripovedovanja zgodb; v Cankarjevem domu se že vrsto let odvija Pripovedovalski festival, od letos pa občinstvo v pripovedovanju lahko uživa tudi postopoma, skozi leto, s Pripovedovalskim abonmajem (uprizoritev, o kateri bo v nadaljevanju govora, je prva v tem ciklu). Samo pripovedovanje se v nekaterih primerih zdi prav na robu gledališkega, ki ga z njim druži predvsem (igralska/dramatična) interpretacija pripovedovalca, spet v drugih pa korenini v živi izkušnji gledališča, ki skuša oklestiti uprizoritveni balast, da na zgodbo ne bi metal preveč senc ali jo celo pogoltnil. Vse jasnejše usmerjanje k homofonemu podajanju zgodbe je opaziti v zadnjem ustvarjalnem obdobju režiserja Jerneja Lorencija (Pogovori o ljubezni, Frančišek, Pravljice našega otroštva), ki se je tokrat k njeni esenci napotil z Alešem Štegrom kot avtorjem in interpretom besedila, harmonikarjem Juretom Torijem, filmskim režiserjem Janom Cvitkovičem in igralcem Ivom Barišičem.

Meh se raztegne in stisne. Vdih in izdih. Stisne in raztegne. Izdih in vdih. S seboj prinese glas, s seboj prinese petje. Petje harmonike ob boku glasu pesnika - pripovedovalca snuje oboke radosti in žalosti, gradi oboke korajže in strahu, utrjuje oboke trpljenja in hrepenenja. Nit zgodbe, ki jo Aleš Šteger prične izvijati iz klobčiča družinskega spomina z mehkim glasom, je izrazito osebna. Pripoveduje zgodbo, ki mu jo je podaril ded Matija Zorec. Resnično zgodbo resničnega človeka izpove na najbolj sebi lasten način – s pesmijo. Ne pusti je ležati molčečo na papirju, marveč ji da na razpolago tudi svoje telo in svoj glas, ki jo poneseta v živo utripanje prostora in časa. Pesem - pripoved ne čaka na srečno naključje in naklonjene razmere, Moja vojna harmonika je tu, pripravljena biti slišana. Interpret je precizen v artikulaciji, rahlo obarvani z melodijo štajerskega narečja – kar pa ne moti, ampak še pridoda k avtentičnosti pripovedi. Štegrovega deda spremljamo iz Trsta na Štajersko, k nevesti, peči za kruh in novorojencem, nato k škornjem in puški in Severnemu morju, v trebuh ribe in trebuh gozda, pa spet v domačo hišo, kjer ni več doma, ko mora molčati njegova črna harmonika. Harmonika Jureta Torija osrednjega junaka (in pripovedovalca njegove zgodbe) vseskozi podpira z doživeto podano avtorsko glasbeno pripovedjo.

Nit zgodbe, ki jo Aleš Šteger prične izvijati iz klobčiča družinskega spomina z mehkim glasom, je izrazito osebna.

Oder je skoraj prazen, oba nastopajoča imata le stojalo z majhno lučko, harmonikar pa še stol; vse to je skupaj z nastopajočima postavljeno na ladijski pod. Krasen leseni podij pripoved dodatno prizemlji – najprej prinese toplino družinskega doma, nato pa trdoto skrivanja zaradi dezertacije iz partizanskih vrst. Zaupanje v Dobro, ki prehaja različne težavne preizkušnje, lahko zremo v plešočem harmonikarjevem telesu, ki je eno s svojim inštrumentom, s svojo črno harmoniko, ki ima za pljuča meh. V Juretu Toriju tako zremo tudi Matija Zorca, o komer gre pripoved, in slutimo, da je največ svobode v svojem življenju, ki mu ni manjkalo trpkih, grenkih in kislih izkušenj, doživel prav v zavetju objema harmonike in glasbe. Obenem poslušamo glas njegovega vnuka, zremo v obrazne poteze Aleša Štegra in ugibamo, katere črte izrisujejo sorodnost deda in vnuka na družinskem zemljevidu. Čutiti je, da gre pripoved od srca, in to potrjuje tudi glas, čeprav zvečine valuje v enakomerni – mestoma skoraj monotoni – tihi izpovedi. V telesu je zaznati nekaj napetosti in togosti, ki se jo trudi preseči z odločnostjo in prisotnostjo. To mu najbolje uspe v trenutkih, ko je glas povabljen, da zrahlja telo, in krik po življenju prosto zapluje po žilah; vihar moža se razbesni ob kipeči želji bitja: »Živeti – živeti – živeti!«

Moja vojna harmonika je zgodba človeka, ki je vztrajal, ker je v njem vztrajala silna želja po življenju – kljub vsem zapovedim in uredbam, vsiljenim od zunaj – in ki je kljub vsem prirezovanjem, potlačitvam in prisilam ostajal v svojem bistvu svobodno zavezan svoji žeji po: »Živeti!« Jasno je, zakaj je predstava naslovljena kot »zgodovinski«, nejasno pa, zakaj s »kabaret«, saj niti spominja ne na stvaritev tega žanra. Bolj slično bi jo kazalo podnasloviti »živa slika (iz) zgodovine«, saj odrsko dogajanje subtilno dopolnjuje poetičen video. Video (režiser Jan Cvitkovič, direktor fotografije Alan Kosmač) se med samo pripovedjo pojavi dvakrat, raziskujoč pokrajino obraza starca (Ivo Barišič), igro svetlobe in senc na tem planetu – človeški glavi; prehaja njegove zareze in izbokline v preprostem beleženju tega, kar je – najbolj običajno in najbolj posebno obenem. Človek je enak človeku. Človek ni enak človeku. Človek. Je. Človek. Gre. Iz rojstva v smrt. Iz smrti v rojstvo. Ob izteku pripovedi se video pojavi še tretjič ter jo sklene ob pesmi zavetnice, črne harmonike. Človek, posut z moko, postane voljno testo, ki s plesom vabi Življenje, naj ga pregnete v jed, ki bo hranila – nas pa nahrani s pričevanjem svojega življenja.

Jan Cvitkovič, Alan Kosmač, Jure Tori, Ivo Barišič, Aleš Šteger, Jernej Lorenci

Povezani dogodki

Ana Obreza, 25. 1. 2023
Kakor v zraku tako na zemlji
Ana Obreza, 2. 12. 2022
Čigavo igro igrati?
Ana Obreza, 16. 11. 2022
Trojni odmev srhljivega krika