Ob 50. obletnici ustanovitve profesionalnega Lutkovnega gledališča Maribor, ki je nastalo z združitvijo dveh ljubiteljskih lutkovnih gledališč – Lutkovnega gledališča KUD Jože Hermanko Maribor in Malega gledališča lutk DPD Svoboda Pobrežje – so v gledališču obnovili in z novo likovno podobo, glasbo ter igralsko zasedbo posodobili priljubljeno Princeso na zrnu graha režiserke Andreje Kovač iz leta 2005. Ulično predstavo je takrat postavila ob festivalu Mittelfest v Čedadu in šele po izvedbah v okoliških vaseh, na avstrijskem Koroškem in mariborskih trgih še na odru mariborskega gledališča, sedanja Princesa pa je bila pred poletnimi izvedbami na prostem premierno odigrana v dvorani. Brez scenografije, z velikimi lutkami izrazitih potez, jasno strukturo v preprosti zgodbi in z vključevanjem gledalcev uprizoritev bistveno določata njen ulični značaj in zasnova, primerna specifikam uprizarjanja v zunanjem okolju ter pozornosti, ki je ne usmerja že sam arhitekturni konstrukt. Vendar so funkcionalno in smiselno izpeljane tudi prilagoditve za gledališko dvorano, s katerimi dogajanje sega prek odrskih črt in prizorišče zaobjame celotni prostor. Ena od princes se tako pojavi v arkadni odprtini v nadstropju ob strani dvorane, Uroš Kaurin v kontinuiranih presledkih vzpostavlja neposredno interakcijo in se nekajkrat poda med občinstvo, ne da bi ga sedišča pri tem bistveno ovirala, v uvodnem nagovoru pa z izpostavitvijo aktualne situacije lahkotno aktivira duh ulične predstave, ki se tudi ob začasni zagrnitvi gledališke zavese nadaljuje z izvajalci v vlogah varnostnikov kraljičine družine, ko resnih obrazov, v črnih srajcah in hlačah, s sončnimi očali in kapami s šiltom zavzamejo prostor pred odrom in ga pregledujejo v napovedi kraljičinega prihoda. 

Princesa na zrnu graha (3+) Andreje Kovač zgodbo Andersenove pravljice prinese med »ljudstvo«, kar ustreza tako logiki ulične izvedbe kot njeni komunikativnosti in tendenci po sodobnejši interpretaciji zgodbe. V priredbi Katarine Klančnik Kocutar (skupaj z ustvarjalno ekipo) kraljica in njen sin prispeta v mesto, da bi tu našla primerno princeso za mladeniča, in tako je s prvimi poizvedovanji kot s kasnejšo razglasitvijo različnih tematskih »slavnostnih« dni (kulinarični, športni in umetniški dan) jasno vzpostavljena ideja, da jo iščeta med obiskovalkami. Ta sproščeni, ljudski zasuk zgodbo »spusti« oziroma premakne z distance ločenega odra, pravljičnega nekoč in privzdignjenosti plemiških krogov, razredno razliko pa ukine tudi z vsakdanjimi, običajnimi dejavnostmi princes. Obenem v tej neposredni bližini uprizoritev ohranja določeno mero odmaknjenosti praznično preoblikovanega vsakdana, pravljičnega, nenavadnega in za delec starinskega v specifični likovni podobi Sabine Šinko. Estetiko lutkovnih figur v človeški velikosti, ki jih animatorji upravljajo pred lastnim telesom in ki kot takšne v veliki meri že predstavljajo zahtevno tehnično izhodišče za oblikovanje in animacijo, Šinko usklajeno definira v poudarjenih elementih obraza in pričesk, njihovih kontrastnih linijah in barvah z deloma karikiranim pridihom (ki ga lahko deloma zaznavamo tudi v celostnem odnosu do likov) ter v pisanih kostumih, prekrivajoč celotno telo, tako da zlahka vzdržujejo vizualni fokus v praznini odrske črnine (ali v obstoječi pestrosti urbane krajine ob izvedbah na prostem). Hkrati dozira rahle značajske ali interesne razlike, pri čemer med splošno feminilno eleganco izstopata predvsem športna princesa in nežna oprava eksotičnega japonskega pridiha prave princese, morda v ustvarjalnem impulzu asociativnosti z rabo poenostavljenih bunraku lutk iz japonske tradicije. Pri obeh najdemo posamične utemeljitvene razloge, v vizualni estetiki celote sicer zazvenita kot izjemi, a ne nazadnje je »prava« princesa »izjema« med vsemi prej predstavljenimi princesami tudi sicer.

Uprizoritvena zgodba tako vase vtke več problemskih vprašanj, primernih tudi za najmlajše, izmuznejo pa se ji ustrezni poudarki in detajli, s katerimi bi koherentno udejanjila nakazan idejni lok, ki v pravljični horizont vnaša relevantna vprašanja realnosti.

A deloma prav način, kako je ta izjema dramaturško vpeljana, odraža neprečiščeno bipolarnost med pravljično pripovednostjo z romantičnimi, malce poenostavljenimi pogledi in poetičnimi obrisi tega sicer praktičnega pristopa prestavitve zgodbe v poznani svet današnjega vsakdana ter med konsistentneje izpeljanimi problemskimi nastavki, ki se odpirajo v posodobljeni pripovedi. Metka Jurc, Vesna Vončina in Uroš Kaurin (v alternaciji Gregor Prah) izurjeno oživijo dogajanje z okrnjeno kraljevsko družino in štirimi potencialnimi princesami (poleg morebitnih kandidatk iz občinstva). Kraljici, ki mora princu najti ženo, čeprav bi šla z bolečim križem raje v toplice, je duhovito nastavljen režiserski stol – ima pač opraviti z nujno dolžnostjo. Možnost različnih branj odpira tudi dejstvo, da se v strateškem organiziranju doseganja cilja čisto dobro znajde sama, v odsotnosti kralja. Nekoliko razločneje izoblikovano vlogo bi si zaslužil princ, ki po sodobnem stereotipu nemotiviranega pasivneža ne kaže nikakršne volje za poroko, ni pa jasno, ali njegova nezainteresiranost velja tudi drugim, manj anahronističnim ali družinsko-vladarskim normativom. Nekaj pretiravanja s karikaturnimi črtami v značajih likov pušča dvoumen problemski, tudi nekoliko ironičen, a dojemljiv odtis, kar je še posebej očitno pri kandidatkah za princeso, slaščičarski, športni in umetniški. Vsaka od njih reprezentira specifično področno dejavnost v ekstremni zagnanosti, kar je lahko zgovorno tako na področju odnosa do hrane in zdravja pri prvi ter športa in ambiciozne tekmovalnosti pri drugi (pri umetniški posamična ost ni razvidna), v skupnem kontekstu pa izstopi dejstvo, da imajo vse jasno usmerjen – in s tem nespregledljivo omejen – fokus. Glede na to, da princa odvrne prav ta ozkoglednost brez drug(ač)ih zanimanj (ali sposobnosti videti širše), je vprašanje, ali je res le apatičen mladostnik ali uporniški glasnik večje občutljivosti. In v tem se skriva tudi potencial, ki s »pravo« princeso, še vedno enako kot v pravljici občutljivo za zrno graha pod pernicami, ne dobi jasne razrešitve. Izbrana princesa v klasični pravljični maniri ostaja razvajena, jamrajoča nad slabim spancem in le težko jo ugledamo kot popotnico, ki opazuje svet in do njega ni ravnodušna, kot »osebo z občutkom«, kakor je njena občutljivost opisana v Predlogih za pripravo na ogled predstavo. O njej namreč izvemo manj kot o drugih princesah, predstavljena je le s svojo nesrečno ožuljeno nočjo, njena primernost za princa (po njegovi presoji, že pred materino preverbo z grahom) pa je utemeljena le s »kemijo« oziroma privlačnostjo med njima.

Uprizoritvena zgodba tako vase vtke več problemskih vprašanj, primernih tudi za najmlajše, izmuznejo pa se ji ustrezni poudarki in detajli, s katerimi bi koherentno udejanjila nakazan idejni lok, ki v pravljični horizont vnaša relevantna vprašanja realnosti. Kljub temu je Princesa na zrnu graha predstava, ki s spretno zastavljenim kontekstom in živostjo forme ter s prepričljivimi interaktivnimi izpeljavami ter humornimi momenti solidno ohranja dinamično pozornost, tudi v gledališču, čeprav bo verjetno v polnosti zaživela predvsem na prostem. A tudi zato je zgornja kritična vsebinska analiza na mestu, saj je ulično gledališče vse prepogosto dojeto kot nekoliko mimobežno, zabavno, a manj resno in tehtno. Kar pa še zdaleč ni nujno.