Vitomil Zupan, čigar ime spada v slovenski kanon povojne proze, je bil znan po svojem razuzdanem in ekscentričnem pristopu do sveta ter je proti takratnemu socialističnemu sistemu nastopal s spolno slo in predvsem falocentrično pozicijo. V naši nacionalni zavesti se je nanj prilepila oznaka »vitalist«, ki naj bi se s svojo spolnostjo upiral družbenim normam in represiji morale, čeprav je literarna zgodovina velikokrat pozabila prav na družbeno podstat seksualnosti, ki vsekakor ni čista individualna arbitrarnost posameznika, temveč temeljni del ideologije vsakdanjih praks. In tako Zupanovo delo Levitan ostaja patriarhalno, v njej moški ohranja status subjekta, ženska pa ostaja v podrejeni objektni poziciji.

Predstava Levitan je nastala v režiji Matjaža Bergerja in soavtorstvu uprizoritvene predloge Eve Mahkovic ter Mitje Sočiča. Avtorji dramske predloge literarnega kanona niso vnovič brali, aktualizirali ali ga reinterpretirali, besedilo je v veliki meri ostalo ohranjeno, a je seveda velik del romana zaradi dolžine izpadel. Nekatere pripovedi, ki jih izgovarja prvoosebni pripovedovalec, pa so tokrat bile položene v usta žensk, o katerih zgodbe govorijo. A četudi so bile v predstavi ženske tiste, ki so izrekale seksualne dogodivščine z Levitanom, so izgovarjale besede moškega in nase pogledale z njegove perspektive, tako da premik govora z moške na žensko pozicijo ni bistveno spremenil ali vsaj prevprašal patriarhalnih struktur, ki jih besedilo ponuja.

Ker je dogajalni prostor okvirne zgodbe romana zapor, vložene zgodbe pa so sestavljene iz Levitanovih spominov življenja na svobodi, je odločitev za postavitev predstave v dvorani Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici pri Krki uspešna, vendar je podolgovat prostor s sedeži, ki so bili postavljeni zgolj na eno stran dvorane, ostal neizkoriščen. Premiki na odru so tako ostali zaprti v ozkem koridorju vse do konca, ko Levitan končno odpre okno in občinstvu ponudi bolj razgiban odnos do prostora. Na koncu se predstava posluži tudi videoprojekcije, ki pa zaradi osnovne postavitve odra in vnaprejšnjih estetskih odločitev na občinstvo ne deluje prepričljivo.

Predstava se zaradi pripovednega formata približa bralni uprizoritvi, kar občinstvo nagovarja k aktivni imaginaciji pripovedovanih dogodkov. Že samo besedilo zaradi erotičnih zgodb velik del prepušča bralkini ali bralčevi domišljiji, vendar pa predstava teh besednih prostorov ne prevede uspešno v jezik gledališča.

Glavno vlogo je prevzel mladi igralec Borut Doljšak, ki je zelo dobro ponotranjil Levitanovo samozavest, egocentričnost in zaverovanost v svoj prav. Ker je roman napisan zelo virtuozno in vsebuje veliko zgodovinskih referenc ter filozofskih premislekov, se je igralec zelo artikulirano spopadel z dolgimi stavki in podredji, kar je za preostali del igralske ekipe težko trditi. Mnogi od njih so se zapletali, ostali v govoru nejasni, neartikulirani ter posledično tudi neprepričljivi. Neprepričljiv pa je ostajal tudi gib v prostoru, saj je telesna in mesena dimenzija besedila, ki bi zahtevala svoj prenos na igralčevo ali igralkino telo, ostala neizražena. Nasprotno, nekateri premiki v prostoru so delovali okorno in brez konteksta. Gledališki znaki so se nenehno ponavljali in podčrtavali (razpuščanje las Mile Peršin vsakič, ko nastopi v zgodbi nekaj seksualnega), rekviziti pa v svoji transformaciji v znakovni pomen med predstavo niso bili jasno razločeni oziroma označeni (pisoar, ki ostaja na odru).

Predstava se zaradi pripovednega formata približa bralni uprizoritvi, kar občinstvo nagovarja k aktivni imaginaciji pripovedovanih dogodkov. Že samo besedilo zaradi erotičnih zgodb velik del prepuševča bralkini ali bralčevi domišljiji, vendar pa predstava teh besednih prostorov ne prevede uspešno v jezik gledališča. Javno branje romanov na glas se zdi izjemno zanimiv in dober način približevanja literature širšemu občinstvu, a problem Levitana se kaže v tem, da se neodločeno giblje med klasično predstavo in javno bralko. Na vsebinski ravni, kar je seveda problem tudi literarne recepcije Vitomila Zupana, pa je besedilo sporno predvsem zato, ker normalizira posilstvo kot nekaj, česar si ženske želimo in kar nam Levitan z velikim veseljem tudi ponudi.