Tako kakor velja za obsežen del dramskega opusa Dragice Potočnjak, aktivistke in (upokojene) članice ansambla Slovenskega mladinskega gledališča, se tudi njeno najnovejše besedilo uvršča v polje angažirane dramatike, osredotočene na izpostavljanje aktualnih družbenih razmer, kjer vladajo neenakopravnost, sebičnost, izkoriščanje in nemoč neprivilegiranih. Teci, Maša, teci se osredotoča na življenje nekdanjega junaka osamosvojitvene vojne Konrada Mačka, ki po tranziciji neizmerno obogati, hkrati pa s pomočjo kolaborantov ohranja oblast v vseh strukturah moči. Po umoru osebe, vpletene v razkritje njegove umazane preteklosti, v poskusih izbrisa zločina zaživijo prikazi prikritih mehanizmov nadzora, osnovani na koruptivnih povezavah z državnimi institucijami. Motive, kot so tranzicijski populizem, koruptivnost ali prikrita avtoritarnost, ki jih lahko najdemo tudi v slovenski politični stvarnosti, avtorica prepleta s širšo družbeno problematiko družinskih travm, nasilja, socialne nepravičnosti in alkoholizma. S prehajanjem med sedanjostjo in preteklostjo jih strne v aktualno in psihološko poglobljeno zgodbo o tragičnosti individualnega boja proti nasilnemu režimu.
Teci, Maša, teci v režiji Nine Šorak prostorsko vzpostavi studio, poln miniaturnih interjerjev in eksterjerjev, projiciranih na platno v ozadju (scenografija Branko Hojnik). Ta sprva služi kot mesto prikaza ljubečega odnosa med hčerko in Mačkom, kasneje pa zaživi kot referenčni prostor regulacije, ki določa njegov oblastniški domet. Človeški aspekt morilca, razgrnjen v uvodnem prizoru med grajenjem miniatur s hčerko, se s pogovori s preostalimi družinskimi člani in s poslovnimi interakcijami postopoma širi na družbeno razsežnost, pri čemer se razkriva celovita slika njegove destruktivne, avtoritarne in brezkompromisne narave. Ko nadzor nad animacijo projekcij z uporabo človeških figuric prevzamejo drugi igralci, scenografija mestoma oživi ilustrativneje, navezujoča se predvsem na prikaz kraja zločina Mačkovega umora. Na prvi pogled reprezentativna režijska gesta, ki v podobe pretvarja dialoško vsebino, ponudi širše interpretacijsko polje, ki posredno kontekstualizira delovanje oblasti; figurice, prepuščene manipulaciji igralcev, lahko simbolizirajo Mačkovo dojemanje ljudi kot orodij za doseganje lastnih ekonomskih in političnih ciljev. Črno-bele, dvodimenzionalne projicirane podobe pa sugerirajo medijski svet, v rokah elite prikazan kot prostor prirejanja resnice, hkrati pa kot potencialno sredstvo aktivističnega upora, ki ga s svojim raziskovalnim delom opravlja Mačkov pastorek Arne.
Pri tem se uprizoritev sprašuje, ali je upor, ki ne uporablja nasilnih in protizakonitih prijemov, sploh lahko uspešen v boju z umazano igro vzpostavljenega sistema.
Stvarni, pomanjšani in projicirani svet stopajo v medsebojno kolizijo, saj odvijajoči se v sočasni sinhronosti gledalcu ponujajo več fokalnih točk. Učinek, ki ga producira takšna dramaturška postavitev (Blaž Lukan), je zaznavna kaotičnost, posredno naslavljajoča občutja negotovosti v povezavi s prirejeno stvarnostjo. Skupaj z dramatično glasbo in prevladujočo zatemnjeno atmosfero učinkovito pripomore k estetiki kriminalke ali trilerja. Dezorientiranost krepita tudi dvojna zasedba nekaterih likov, obstajajočih v dveh, 20 let oddaljenih časovnostih (Tanja Dimitrievska igra Mačkovo ženo Suzano in tajnico na državnem uradu, Viktorija Bencik Emeršič Mašo in njeno mamo Marijo), in ne povsem jasna kronološka razplastitev dogajanja, v kateri se predvsem sestopi v preteklost tretirajo manj oprijemljivo in pomenljivo ohranjajo vez s sedanjostjo. Čeprav večplanska režija in dramaturgija proizvedene učinke osmislita, se ne moremo povsem izogniti občutku določene mere poljubnosti, ki izhaja predvsem iz nejasne osmislitve nekaterih abstraktnih projekcij pa tudi iz dejstva, da s kamerami izmenično ravnajo številni člani kolektiva.
Projicirani prizori prometne nesreče skupaj z dokumentarnimi skeni časopisja, ki povzema osamosvojitev Slovenije, kot nazornejša reprezentacija izrečenega stopajo v dialog s sicer minimalizirano, nerealistično igro, ki igralce v podobnih temnih kostumih (kostumografija Tina Pavlović) in v prostorski distanci sooči na rampi v frontalnem dialogu. Scenske spremembe, akcije ali prizori nasilja so reducirani predvsem na ekspresivnost statičnega igralskega fizisa, poudarjeno emotivnost in obrazno sugestibilnost. Učinek takšne mizanscene razločuje in individualizira vsako od dramskih oseb v njihovem ločenem svetu, hkrati pa jih ostri v konfliktni dinamiki in v skladu z zastavitvijo besedila snuje rdečo nit okrog prepletanja intimnega in družbenega sveta. Na ogled nazorno postavi principe psihološke dominacije, verbalne kontrole, manipulacije in ustrahovanja, ki ne določajo le družbenih mehanizmov nadzora, temveč dominirajo tudi znotraj Mačkovih disfunkcionalnih, patriarhalnih družinskih vezi. Očitne so tako v hladnih, zajedljivih interakcijah z njegovo ženo Suzano kakor tudi v pogovorih z Arnetom (Matic Lukšič), ki se mu eksplicitneje zoperstavi. Srhljiva je nesočutna dikcija, ki v urgentnem pogovoru o iskanju načinov za izbris prič združi Mačka in njegovega odvetnika Milošiča (Gaber K. Trseglav) ter razkrije, kako brez težav manipulirata z okoliščinami in odstranjujeta ljudi za afirmacijo izbrane različice zgodbe. Učinkovit je tudi dialoško ekspliciten, a uprizoritveno minimalističen prikaz zasliševalskih strategij skorumpirane policije, ki ga izkusi mali človek Jernej (Jure Rajšp) v interakciji s policistom in preiskovalcem (Gašper Jarni).
Igralski kolektiv ustvari kompleksne in psihološko poglobljene osebe. Lotos Vincenc Šparovec patriarha Mačka zgradi v subtilni mešanici med samonadzorom in čustveno otopelostjo, replike servira s pomenljivimi podtoni, hkrati pa antagonistične narave njegovega karakterja ne podaja neposredno, temveč z mero všečnosti, ki gledalcu omogoča lastne zaključke. Prepričljiva je tudi najmlajša članica zasedbe Čarna Košir v vlogi Mačkove hčerke Flore,ki odlično ulovi s preostalim kolektivom sovpadajoč, stiliziran igralski pristop. Komorni prizori, ki po večini v dialogu soočajo dva protagonista kot postopoma sestavljajoč se mozaik intimnega in družbenega, preteklega in sedanjega, prepletejo pripovedne vezi v tragičen prikaz moči kolektivno osnovane mreže avtoritarne oblasti. Pri tem se uprizoritev sprašuje, ali je upor, ki ne uporablja nasilnih in protizakonitih prijemov, sploh lahko uspešen v boju z umazano igro vzpostavljenega sistema.