S prikazovanjem negativnega človeškega vpliva na okolje (uničevanje ekosistemov, podnebne spremembe, onesnaževanje) mnoge ekološke družbenokritične uprizoritve razvijajo provokativni pristop, ki gledalce spodbuja, da se soočijo z lastno brezbrižnostjo do omenjenih problematik. Ker so vprašanja trajnosti in okoljskih sprememb kompleksna in večplastna, zakoreninjena v mehanizme gospodarskih interesov, političnih omejitev, družbenih praks in vrednot, informativno osrediščen pristop kljub želji po aktivaciji občinstva pogosto proizvede občutja negotovosti in rezultira v ponovni pasivizaciji. V avtorskem projektu Zbirno mesto Doroteja Nadrah in Tosja Berce Flaker ubereta drugačen pristop in ob vprašanjih, kjer se mnoge uprizoritve zaustavijo (Kam sedaj? Kako naprej?), pravzaprav svoje umetniško raziskovanje šele začenjata. Ena izmed njegovih pomembnejših specifik je, da v formi participativnega ekološkega performansa razpre tisti elementarni skupnostni potencial, ki gledališče v temelju soustvarja, tako da se ideja okoljske odgovornosti izkustveno realizira kot odgovornost drug do drugega. Zbirno mesto ni le umetniško delo, je tudi aktivistična družbena pobuda, ki prevprašuje realizacijo prostorov srečevanj in zatočišč za ogrožene v času vse bolj nevzdržnih vročinskih valov. Tako občinstvo ne le ozavešča, temveč mu z izkušnjo specifične oblike angažmaja pokaže možno pot soustvarjanja kolektivnih akcij. Umetniški dogodek prelevi v platformo za izmenjavo idej in konkretnih rešitev ter služi kot prostor za testiranje trajnostnih praks, s čimer udejanja potencial za njihov dolgoročnejši učinek. 

Po toplem sprejemu v sejni sobi M hotela v Šiški nas performerka s pomočjo metod za senzibilizacijo skupnosti usmeri na pot izkustvenega ozaveščanja realnosti, s katero se Slovenci sicer srečujemo že vrsto zadnjih poletij. Vsebinsko izhodišče performansa predstavlja socialna in ekonomska stiska, povezana z naraščajočimi vročinskimi valovi, med katerimi se poraba energije pogosto močno poveča, saj ljudje za hlajenje v večjem obsegu uporabljajo klimatske naprave in ventilatorje. To prinaša izzive za energetsko omrežje, okolje in proračun gospodinjstev; povečana poraba energije iz fosilnih goriv pa prispeva k višjim emisijam toplogrednih plinov in dodatno poslabša podnebne spremembe, ki bodo v prihodnosti povzročale še več vročinskih valov. Tako skupnostno povezovanje kakor interaktivna performativna integracija, ki poleg izvedbe dotičnega projekta načrtuje tudi uporabo med dogodkom nastalih zvočnih gradiv za kasnejšo realizacijo ekološke dokumentarno-igrane radijske igre v produkciji Radia Slovenija, potekata mehko in po korakih, v katerih se udeleženci sprostimo tako ob svojih soigralcih kakor tudi ob prisotnosti tehnike, po prostorih nameščene v obliki snemalnih teles. 

Soudeleženci oblikujemo krog in se s pomočjo iger, ki vključujejo verbalno in telesno komunikacijo, spoznamo, se povežemo v skupnost in olajšamo medosebne stike. Uprizoritvena intervencija, ki temelji na socialnem pedagoškem pristopu, spodbudi skupinsko dinamiko, zmanjša socialno anksioznost in okrepi koncentracijo, predvsem pa vzpostavi varno in vključujoče okolje, v katerem se gledalci postopoma znebimo rigidnih meja, ki zamejujejo vlogo statičnih opazovalcev. Omenjeni principi okrepijo zaupanje v vodstvo performerke, razelektrijo vzdušje in gledalce povežejo med seboj, tako pa osnujejo kolektivno dinamiko, ki je ključna za nadaljnjo participacijo pri soustvarjanju uprizoritvenega dogodka. Postopoma se razporedimo okrog stereo mikrofona in prek igre asociacij, nanašajoče se na široko polje ekologije, zgradimo prvi akustičnoasociativni korpus, ki tudi v formalnem smislu gradi na učinku glasovne pluralnosti. V naslednjem koraku skupina izbranih akterjev ob pomoči celotnega kolektiva ustvari prizor, ki realni prostor v hotelu domišljijsko obogati z izkušnjo bivanja v pregretem hotelu med vrhuncem vročinskega vala.

Zbirno mesto ni le umetniško delo, je tudi aktivistična družbena pobuda, ki prevprašuje realizacijo prostorov srečevanj in zatočišč za ogrožene v času vse bolj nevzdržnih vročinskih valov.

Na pot v aktivno imaginacijo jih performerka pospremi s pomočjo tehnike igre, tako da se po principih vodenega vživljanja povežejo s svojim čustvenim, telesnim in izkustvenim spominom na vročino. Rezultat je intenziven in živahen dialog med receptorko in gosti, v katerem igralci s pogostimi razdražljivimi vzkliki in zahtevami soustvarijo zaostrene medosebne odnose in prikažejo, kako visoke temperature vplivajo na psihofizično počutje posameznikov. Pristop zaobide v gledališču prevladujoč princip eksternaliziranega izkustva in gledalcem omogoči, da se na osebnem nivoju poglobijo v občutke nelagodja, napetosti ali celo izčrpanosti, ki so pogosto povezani z vročino, ter jih reflektirajo skozi lastne čustvene in telesne odzive.

Z odhodom na avtobusno postajo, kjer nas pričaka avtobus LPP, se v hotelu že nakazani preplet realnega in fiktivnega okolja še dodatno oplemeniti z novimi razsežnostmi participacije znotraj realnega prostora, ki učinkuje kot potopitveno ali site specific gledališče. Večplastne vloge prevzame tudi občinstvo, postavljeno na prehodno mejo med gledalci, igralci in resničnimi udeleženci javnega potniškega prometa. Po vstopu v pretirano ogrevan avtobus, v katerem nas z zadnjih sedežev spremlja tehnična ekipa, se vživimo v vloge prepotenih potnikov, ubesedimo notranji tok misli in soustvarimo izkušnjo potovanja na prenatrpanem avtobusu. Mimo glav potnikov letijo besede zgražanja in poskusi prepričevanja voznika avtobusa, naj odpre vrata, pojača klimo ali odpre okna. Telesno nelagodje, ki mu botrujeta vročina in utesnjenost, pripomore k vzpostavitvi avtentične interakcije med sopotniki in voznikom. Ko Nadrah z mikrofonom v rokah obhodi avtobus in vsakega povabi k deljenju impresije svoje izkušnje, eksternalizirane izjave presekajo introspektivni, izpovedni monologi; ti množico individualizirajo in razprejo notranje svetove, običajno nevidne in prepuščene intimi. S postavitvijo umetniškega dejanja v resnični prostor se razprejo novi nivoji izkustvenega in kolektivnega raziskovanja; udeleženci so pozvani k premisleku o vsakdanjih situacijah in družbenih problemih, na podlagi drugačnega izkušanja skupnosti v javnih prostorih pa o možnostih pristnejših medosebnih relacij. Fikcija zazveni kot ogledalo resničnosti, kjer situacije, ki so v običajnem kontekstu vsakdanje ali neopažene, pridobijo nov pomen ali postanejo simboli širših problemov. Participativni pristop razkroji medosebno odtujenost in z nudenjem alternativnega modela bolj empatičnega soobstajanja spodbudi njegovo refleksijo. 

Odpeljemo se v Cerkev sv. Cirila in Metoda, potencialno zbirno mesto, ki bi med vročinskim valom lahko sprejelo ranljive skupine (starejše, bolne, majhne otroke ali osebe z nizkimi dohodki) in jim s svojimi debelimi, hladnimi marmornatimi stenami nudilo izolacijo in zavetje pred nevzdržno pripeko. Umetniškoaktivistična pobuda tako sledi zgledu nekaterih evropskih mest, ki javne hladilne centre že realizirajo kot del načrtov za prilagajanje podnebnim spremembam. Z gibanjem okrepimo specifično akustiko prostora in cerkev spremenimo v protagonistko: ohlajamo se pred namišljeno vročino, v mikrofon delimo izkušnje, posedamo po tleh in se s telesi dotikamo tal; odmevajoči koraki in plastenke vode, ki škripajo pod rokami udeležencev, postanejo pomemben soustvarjalec dogodka. Doroteja Nadrah načne predpostavke o dogmatičnosti in ideološki zaprtosti cerkve, ko Patru, ki izpred oltarja spregovori o podnebnih spremembah, postavi vprašanja v zvezi z družbeno odgovornostjo in korporativnim izkoriščanjem naravnih virov. Ko vsak spregovori o primerih sodelovanja in podeli lastne uvide v reševanje okoljske krize, se cerkev znebi močnega ideološkega predznaka, zaživi kot moralno in etično središče, ki spodbuja skupnostno odgovornost. Ko se prelevi v prostor za samorefleksijo in raziskovanje lastnih prepričanj pa tudi za participativno soustvarjanje skupnostnih pobud, postane simbolični prostor soočanja z dogmatičnostjo v nas samih. 

Zbirno mesto učinkovito razgradi avtomatizme, ki nas usmerjajo k reprodukciji nereflektiranih vedenj. Osupljiva je tudi sama organizacija dogodka, saj ob številu udeleženih organizacij, posameznikov, lokacij in drugih deležnikov uresničuje prav tisti aspekt sodelovanja, ki ga izpričuje na nivoju umetniške izkušnje. S tem pa pokaže, da je skupnostna povezanost – kot praktična in kot simbolna vrednota – mogoča in nujna.