Boglárka Börcsök, madžarska plesalka, ki jo bolj kot kontinuiteta gibanja v okviru modernega plesa zanimajo predvsem prelomi in razpadi, je na odru Španskih borcev postavila okroglo instalacijo, kamor smo s kirurškimi copatki vstopili_e v prostor z belimi tepihom, kavčem, stoli, naslonjači in posteljo. Oblečena v belo in deloma obarvana s kredo, nas je predstavila trem duhovom, trem zdaj že pokojnim madžarskim plesalkam modernega plesa, ki so zdaj stare 90, 96 in 100 let. To so bile Irén Preisich, Éwa Kovács in Ágnes Roboz, ki jih je Börcsök, ko so bile še žive, skupaj s soustvarjalcem Andreasom Bolmom snemala v stanovanjih, po njihovi smrti pa na posnetkih opazovala njihovo gibanje in ga ponotranjala. Umetnica v uvodu predstave poudari, da je žalovanje ponotranjanje mrtvega, a da v njenem primeru ne bo šlo za normalno žalovanje, za ponotranjanje, temveč za utelešanje. V predstavi smo tako priča fenomenu, kjer duhovi zasedejo točno določen del v plesalkinem telesu in skozenj spregovorijo.

Okrogla, sterilno bela soba, morda metafora za demenco, izbris spomina ali kolektivno pozabo, postane intimen prostor interakcije med plesalko in občinstvom. Börcsök se skozi napenjajoče se gibe najprej transformira v Éwo Kovács, ki spregovori o svoji ljubezni do modernega plesa in o tem, kako je madžarski komunizem ta ples prepovedal, zamenjali pa so ga ruski balet, plesi v paru in folklora. Nato se premakne na kavč, kjer se transformira v Irén Preisich, okoli nje sedimo kot otroci, ki vase vpijajo babičine zgodbe. Nato se posedemo okoli postelje Irén Preisich, ta pa nas za konec z odra pošlje v dvorano, kjer si za zaključek predstave lahko ogledamo posnetke resničnih plesalk, ki se v svojih stanovanjih vsakodnevno spopadajo s starostjo in gibalno oviranostjo. Na podlagi teh treh konkretnih zgodb se pred nami razgrne takratna družbenopolitična klima.

Starizem v gledališču in plesu razumem kot simptom sodobne vizualne kulture, ki promovira lepo, gibčno in zmogljivo telo, simptom predsodkov, ki mu, kljub svoji osredotočenosti na gibanje, sodobni ples očitno redko uide. Tako v dramskem gledališču kot na plesni sceni dogajanje na odru postaja zanimivo ravno takrat, ko pred nami ni več telesno sposobnih, usklajenih, cisnormativnih, močnih teles, temveč ravno obratno, kadar lahko prepoznavamo zamolčano, spregledano, luknjičasto ali nesprejemljivo, kar sicer formira naš vsakdan in je v njem še kako prisotno. Mar se ne šele s tem ples in gledališče upirata institucionaliziranim vrednotam ter prisilnim heteronormativnim predstavam o lepem in privlačnem?

V gibanje starega telesa, ki ga najprej inkorporira, nato pa pozunanji telo mlajše plesalke, lahko popolnoma verjamemo. Kar naenkrat kontradikcija gladke kože in govora ter giba Irén, Éwe in Ágnes ne zmoti več, tresenje, počasno nagibanje, težko dihanje in raskav glas nas popeljejo v svet spominov madžarskih plesalk modernega plesa, ki jim je takratni sistem odvzel svobodo izražanja. Preciznost v detajlih in individualizirani hoja, vstajanje, iztegovanje rok ter sedanje onemogočajo, da bi staro telo posplošili ali ga stereotipizirali, kar je po navadi simptom starizma – diskriminacije starega telesa. To plesalke_ci občutijo, ko se njihova plesna kariera izteka, marsikdo se prekvalificira v producenta_ko, se posveti koreografiranju, učenju in podobno. Starizem v gledališču in plesu razumem kot simptom sodobne vizualne kulture, ki promovira lepo, gibčno in zmogljivo telo, simptom predsodkov, ki mu, kljub svoji osredotočenosti na gibanje, sodobni ples očitno redko uide. Tako v dramskem gledališču kot na plesni sceni dogajanje na odru postaja zanimivo ravno takrat, ko pred nami ni več telesno sposobnih, usklajenih, cisnormativnih, močnih teles, temveč ravno obratno, kadar lahko prepoznavamo zamolčano, spregledano, luknjičasto ali nesprejemljivo, kar sicer formira naš vsakdan in je v njem še kako prisotno. Mar se ne šele s tem ples in gledališče upirata institucionaliziranim vrednotam ter prisilnim heteronormativnim predstavam o lepem in privlačnem? Börcsök je zanimalo prav to gibanje in občutje, ki pride z njim – občutje staranja, ki ni zgolj telesna, fizična izkušnja, temveč s sabo povleče tudi postopno spreminjanja odnosov ljudi, družbenih interakcij in socialnih situacij, v katerih se starejši človek znajde. Čeprav ostaja pomenljivo, kako to, da je kljub kritiki starizma pred nami še vedno mlada plesalka, pa kontrast njenega mladega telesa omogoči, da smo na gibanje starega bolj pozorni_e.

Če se vrnem na začetni opis, v katerem Boglárka Börcsök svojo plesno metodo opiše kot tisto, ki jo bolj kot kontinuiteta gibanja v okviru modernega plesa zanimajo prelomi in razpadi, lahko ta prelom in razpad vidimo prav na podlagi treh plesalk, ki jim je bil moderni ples odvzet in tako izbrisan iz spomina nacionalne zgodovine, njegova obuditev v formi plesne predstave pa pomeni ponovno spominjanje in opominjanje na upor. Njihova telesa so mejniki prelomov, razpada, izbrisov, a hkrati gradniki drugačne zgodovinske pripovedi, ki jo je mogoče ponovno napisati. Telo Boglárke Börcsök pred nas stopi kot telesni arhiv, materialna nosilka giba, skozi katerega, izmikajoča se trenutnosti, govori preteklost.