Metod Zupan, 12. 6. 2024

Poznati svoje omejitve

Silvia Gribaudi, Andrea Rampazzo, En-Knap Group: Amaterski tihotapci. Španski borci, premiera 29. 5. 2024.
:
:
Foto: Sara Rman
Foto: Sara Rman
Foto: Sara Rman
Foto: Sara Rman
Foto: Sara Rman
Foto: Sara Rman
Foto: Sara Rman
Foto: Sara Rman
Foto: Sara Rman
Foto: Sara Rman
Foto: Sara Rman
Foto: Sara Rman
Foto: Sara Rman

Vsem, ki si pred obiskom uprizoritve Amaterski tihotapci (produkcija: Zavod En-Knap, koprodukcija: Artisti Associati Centro di Produzione Teatrale)predhodno nismo prebrale_ gledališkega lista (urednik: Dražen Dragojević), se obravnavana tematika predstave razpre skozi interpretiranje gibov na odru. Plesalke_ ansambla En-Knap (Núria Capella, Mattia Cason, Tina Habun, Davide Lafabiana, Tamás Tuza, Carolina Alessandra Valentini) ena_ za drugo_ prikapljajo na oder ter začno z energičnim tekom na mestu, ki simulira bežanje. Ker se nam plesalke_ pred tem nasmehnejo, prek empatije in dramske preslikave v vlogo prebežnic_ vstopimo tudi gledalke_. Ko prispejo do cilja, se preoblečejo v kavbojke (iz Trsta? Kostumografinja: Katarina Markov) ter se vsaka_ posebej predstavijo, kar občinstvo lahko poveže z nekdaj obveznim identificiranjem ob prečkanju državne meje. Z mizanscenskimi elementi je uprizoritev vzpostavila svoj vsebinski fokus: mejo, tihotapstvo, prečkanje, disidentstvo. Kako pa bo témo izpeljala?

Namesto na družbenopolitične in kulturne dimenzije italijansko-slovenske meje, kot sta to denimo počela ulična umetnika Alenka Marinič in Giovanni Fusetti v predstavi Dobrodošli v Slotaliji (2023), se Amaterski tihotapci sredi predstave preusmerijo na vprašanja metaforičnih meja. Prečkanje državne meje preide v prečkanje zakona, ki preide v prečkanje meja osebnega prostora, osebnega (ne)lagodja in nemara tudi »meja gledališča«, ko Tamás Tuza sredi predstave zapusti dvorano za čik pavzo. Meja pa ni prekoračena zares, saj je njegov odhod uprizorjen: odhod napove – ko odide, s seboj vzame mikrofon, in prisotne_ v dvorani ves čas slišimo anekdoto, ki jo pripoveduje, četudi v drugem prostoru.

Mikrofon nato prevzame Tina Habun in v standupovski maniri začne publiki zastavljati vprašanja ali-ali, nanašajoč se na pogosto tihotapljene artikle tipa: kava ali čaj, alkohol ali cigarete? Občinstvo je pozvano, da v nizu nesmiselnih vprašanj dviguje roke, pri čemer se že tedaj zazdi, da je sodelovanje zgolj na ravni znaka. Ne občinstva, ne nastopajočih naše (ne)sodelovanje ne informira z materialom za interpretativno/uprizoritveno posledico. Ko Habun na koncu vpraša še »Stop ali Go?«, si občinstvo začne podajati mikrofon, izmenjevanje ukazov pa tedaj dejansko izvede bodisi zaustavitev bodisi nadaljevanje gibanja plesalcev na odru – dokler se v avditoriju ne znajde še en mikrofon. Gledalke_ ne poslušajo druga_ druge_. Ukazi iz avditorija se začno kmalu vršiti tudi s kričanjem, polovico pa jih plesalke_ sploh ne slišijo in se nanje ne morejo odzvati. Interakcija z občinstvom tako ponovno izzveni na ravni znaka – ustvarja podobo prebijanja četrte stene, ne nosi pa nobenih dejanskih posledic. Zagotovo pa k temu ne pripomore izvedenost plesalk_ v angleščini in dramski igri, zato vse skupaj izpade še bolj leseno in prisiljeno.

V času rastoče nestrpnosti, vzpona desnice, nadaljevanja geopolitičnih konfliktov, tematizacije meja, avtoritete in psihologije kršenja pravil občinstvo teh tematik ne more gledati neobremenjeno. Amaterski tihotapci poskušajo v diskurz vnesti nekaj pozitive in upanja, ko na koncu uprizoritve omenijo moč mirnih protestov proti krivičnim režimom, njihove želje pa so, četudi plemenite, ostale naivne.

Česar se občinstvo, sodeč po njegovi razposajenosti, ne zaveda (in kar lahko interpretiramo kot slabo premišljeno dramaturško potezo), je, da nas nastopajoče_ z dodelitvijo položaja arbitra, ki prostodušno podeljuje ukaze (»Stop!« ali »Go!«), postavijo v vlogo razsodnika, policaja. Nekaj podobnega, kot so pred petdesetimi leti preiskovali socialni psihologi á la Milgramov eksperiment in stanfordski zaporniški eksperiment. Le da sta slednja za preučitev psiholoških učinkov na človeka, ki mu je dodeljena moč, do rezultatov prišla z jasno logiko vzročno-posledičnih akcij, v Amaterskih tihotapcih pa je logika nakazana le toliko, da je prekinjena, kar odvrne občinstvo od dejanske participacije ter šibi interpretativno os, ki jo uprizoritev razvija.

Na tej točki postane očitno, da metodologija uprizoritve ni bila konsistentna že v prvem dejanju uprizoritve. Ukazu »Stop!« ali »Go!«so plesalke_, ki jim je bil izrečen, enkrat sledile, drugič ne, tretjič so ukazu sledile_ kar plesalke_, ki so ukaz izrekle. Četudi se princip zdi preprost in koreografsko zanimiv, bodisi koreografa Silvia Gribaudi in Andrea Rampazzo bodisi plesalke_ pri izvedbi niso upoštevale_natančnosti in konsistentnosti v sledenju jasni principialnosti, zato se sama uporaba ukazov, ki so samo slišati kot ukazi, prav tako zdi bodisi nelogična, bodisi nesmiselna, bodisi nepotrebna.

Prevelik poudarek na kričanju »Stop!« in »Go!« je ustvarjalke_ nemara odvračal od drugih elementov uprizoritve. Ob začetku predstave se za plesalkami_ na odru izpiše vprašanje: »Ali si lahko predstavljate, da bi bile prisiljene, da ostanete na istem kraju?« kot da ne bi od zadnjega zaprtja občin med koronakrizo minila zgolj tri leta. V gibalnem delu plesalke_ skozi uprizoritev uporabljajo silno raznolike plesne jezike, pri čemer pa zaradi manka skupnih vzgibov, energij ali dela gibov izpadejo arbitrarni, kot bi vsak prizor terjal svojega. Začno z energičnim skakanjem in tekom, nadaljujejo s fluidnimi, organskimi, gibalnimi improvizacijami, na koncu plešejo na glasbo, kot bi to počele_ v klubu. Vselej pa masa plesalk_ ostaja na odru, kar se ob plesnem ansamblu, ki je na slovenskih sodobnoplesnih odrih redko tako velik, zamudi priložnost za delo z zgoščevanjem in redčenjem odrskih slik ter dinamik.

V času rastoče nestrpnosti, vzpona desnice, nadaljevanja geopolitičnih konfliktov, tematizacije meja, avtoritete in psihologije kršenja pravil občinstvo teh tematik ne more gledati neobremenjeno. Amaterski tihotapci poskušajo v diskurz vnesti nekaj pozitive in upanja, ko na koncu uprizoritve omenijo moč mirnih protestov proti krivičnim režimom, njihove želje pa so, četudi plemenite, ostale naivne.

Giovanni Fusetti, Alenka Marinič, Mattia Cason, Andrea Rampazzo, Silvia Gribaudi, Núria Capella, Katarina Markov, Carolina Alessandra Valentini, Dražen Dragojević, Tamás Tuza, Tina Habun, Davide Lafabiana

Povezani dogodki

Metod Zupan, 8. 7. 2024
Korporealno špijonstvo
Metod Zupan, 12. 6. 2024
»To nisem jaz, to so moje tablete«
Metod Zupan, 20. 5. 2024
Prvenstvena zazankanost