Silke Huysmans in Hannes Dereere, na festivalu Mladi levi že dobro poznan umetniški tandem, svoje gledališko raziskovanje in ustvarjanje usmerjata predvsem v ekološko problematiko. V prvem delu festivalske trilogije, torej v predstavi Rudarske zgodbe, smo si pred dvema letoma lahko ogledali pričevanja prebivalcev in prebivalk brazilskih vasi v Minas Geraisu, kjer je zaradi razlitja zajezene vode strupeno blato uničilo mnogo okoliških krajev. Lani sta umetnik in umetnica raziskala preteklost izkoriščanja kamnin in rudnin na otoku Nauru, letos pa sta se potopila v globine oceana, kjer belgijska družba DEME GRS rudari na morskem dnu.

Vizualni doživljaj in način predstavljanja zgodb v vseh treh delih ostaja podoben. Tudi tokrat avtorja pred nami razprostreta zvočni, pisni in slikovni material, ki ga odpirata na svojih namiznih računalnikih in projicirata na platna pred nami. Ustvarjalca zreta v isto smer kot občinstvo, na ta način skupaj z njima raziskujemo (i)zbrano gradivo, ki je samo po sebi sicer dokaj suhoparno, a s kombiniranjem zvočne in vizualne podobe pritegne našo pozornost in ohranja naše zanimanje. Dokumentarni material je sestavljen večinoma iz intervjujev različnih ljudi treh ladijskih posadk, ki so se znašle na istem mestu oceana. A seveda iz različnih razlogov. Prva ladja je polna uslužbenk in uslužbencev belgijske družbe DEME GRS, ki v morje spuščajo robota, da bi raziskali morsko dno in preverili vrednost mineralov, ki bi jih bilo mogoče izkoristiti. Druga ladja je polna znanstvenic in znanstvenikov, ki skušajo razumeti, preučevati in analizirati podmorska prostranstva. Zadnja je ladja Greenpeacea, na kateri aktivistke in aktivisti dokumentirajo delovanje belgijskega podjetja, opozarjajo na ekološki vidik podmorskega rudarjenja in protestirajo proti surovemu ter nepremišljenemu poseganju v morsko biodiverziteto.

Če bi predstavo videli na ulici, bi se zdela kot javnosti predstavljena časopisna novica, podobno, kot so to v preteklosti počele modre srajce v Sovjetski zvezi: obveščale so ljudi o aktualnem političnem dogajanju na umetniški način. A predstava, zaprta v dvorano Plesnega teatra Ljubljana, v družbi interneta in televizije učinkuje drugače. Bolj kot obvešča, v resnici preusmerja naš fokus, iz poplave informacij izlušči ključne točke, ki jih vmontira v vizualno pripoved.

Predstava nas z razgrnitvijo treh različnih diskurzov o dogajanju na in pod oceanom opozori na zagate globalnega političnega vprašanja o vzrokih in razlogih popularnih tendenc evropskih držav, ki si željo preiti z naftno-plinskih energentov na električno energijo. Za slednjo so namreč potrebni določeni minerali, ki so nujni, če želimo na primer izdelovati električne avtomobile in graditi sončne celice. Aktivistke in biologinje v predstavi poudarjajo, da dejansko vemo več o površini lune kot o oceanskem dnu in da ljudje poznamo zgolj odstotek globokomorske površine. Zato v resnici ne vemo, v kaj posegamo, ko po tej površini rijemo. S tem se govor o boljši energetski in ekološki prihodnosti politikov in podjetnikov znajde v konfliktu z znanstvenim in aktivističnim pogledom na svet. Predstava pa ideološki trk popestri še z risankami, videi in slikami hobotnic, nenavadnih rib ter polipov. Z videovsebinami se potopimo v barvno lepoto in nedotakljivost morskega sveta, istočasno pa ti deli s komičnimi elementi učinkujejo potujitveno.

Če bi predstavo videli na ulici, bi se zdela kot javnosti predstavljena časopisna novica, podobno, kot so to v preteklosti počele modre srajce v Sovjetski zvezi: obveščale so ljudi o aktualnem političnem dogajanju na umetniški način. A predstava, zaprta v dvorano Plesnega teatra Ljubljana, v družbi interneta in televizije učinkuje drugače. Bolj kot obvešča, v resnici preusmerja naš fokus, iz poplave informacij izlušči ključne točke, ki jih vmontira v vizualno pripoved. Čeprav je tema predstave zanimiva in aktualna, občinstvu ne ponudi veliko novih informacij, saj je celota ustvarjena kot kolaž na internetu dostopnih slik, videov, izjav politikov in informacij. Poleg tega operira s pogosto slišanimi neizvirnimi sintagmami in etičnimi opozorili o ekološki katastrofi. Iz globine tako predstavi predvsem pluralnost mnenj, zgoščenih v enournem multimedijskem prikazu, z uprizoritvenoestetskega vidika pa zagotovo ne izkoristi niti minimalnega dela potenciala, ki ga ponuja forma dokumentarnega gledališča.