Ana Obreza, 29. 1. 2024

Potrkati, odpreti, pokukati, zapreti

Refleksija »gledališkega eseja« Odprta vrata v maturo 2024 (Ira Ratej, Jaka Ivanc). Gledališče Koper, datum ogleda 9. 1. 2024.
:
:
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž
Foto: Jaka Varmuž

Neredko se zgodi, da maturitetna komisija za branje maturantom predloži dramska besedila, ob katerih naj bi mladi priostrili lastno misel ob zastavljenem (problemskem) tematskem izhodišču ter jo na začetku maja artikulirali v esejski obliki. Dramska besedila običajno od bralca zahtevajo drugačen vložek domišljije, pozornosti in interpretacijske pretanjenosti kot marsikatero prozno, saj morajo biti notranji vzgibi za dejanja karakterjev večkrat zamolčani kot zapisani. Koprsko gledališče se je odločilo poskusiti branje dramatike maturantom približati v novonastali formi »učnega gledališkega eseja o dramah«.

Ujeti (analitični pogled)

Za sklep srednješolskega izobraževanja so letos mladim v razmislek določili tri klasike in eno noviteto, tri drame avtorjev in eno avtorice, tri dela domačih piscev in eno tujega – na meniju so Dogodek v mestu Gogi Slavka Gruma, Zaprta vrata J. P. Sartra, Veliki briljantni valček Draga Jančarja in Naše skladišče Tjaše Mislej. Uprizoritveno predlogo za »gledališki esej« je napisala Ira Ratej (tudi dramaturginja predstave), večji del uprizoritvene vizije in njene materializacije pa je nase vzel režiser Jaka Ivanc (sicer tudi scenograf, kostumograf in avtor glasbenega izbora).

Štirje igralci, oblečeni sproščeno nevtralno, v kavbojke, črne majice in jopice s kapucami, ter obuti v športne copate, se spočetka predstavijo občinstvu z dejanskimi imeni in kot – igralci. Že v prvem trenutku se z neposrednim nagovorom občinstva podre četrta stena in zdi se, da prisostvujemo mešanici popularnega šova in šolskega predavanja. Anže Zevnik se vzpostavi kot zabavljaški predavatelj / predavateljski zabavljač, preostala trojica igralcev pa ga dopolnjuje nekoliko manj sproščeno, kar se kaže predvsem v načinu govora (lektor Martin Vrtačnik) in zadržani privatnosti drže in gest.

Odrska konstrukcija iz paličja kot samo osrčje scene daje vtis surovosti in razgaljenega odra, na katerem je le še nekaj posamičnih scenskih elementov: trije vintage naslonjači, vrata na koleščkih in žaluzije, ki spuščene ustvarijo okno. V globini odra je okvir, v katerega je sočasno s prebranim didaskalijskim opisom prostora projicirana nadvse verna scenografska skica (avtorica scenskih slik Barbara Matul Kalamar). Esejsko-predavateljsko vezivo, ki sproti interpretira in tolmači izbrane prizore iz dram, se namreč osredinja okrog izbranih pojmov, ki postanejo nekakšna poglavja uprizoritve: prostor, čas, strah, upor, ljubezen. Vrata v vsa štiri dramska besedila igralci odprejo skozi pojem prostora, ki je najotipljivejši. S kombiniranjem zgoraj omenjenih scenskih elementov in rekvizitov (kartonaste škatle, servisni kovinski voziček) se v kratkem času na odru oblikujejo in izmenjujejo različni prostori igre. Iluzijo prostorov podkrepijo tako različno obarvane svetlobne atmosfere (oblikovalec svetlobe Jaka Varmuž) kot izbrana glasba, ki se vselej veže na določen prostor (in torej tudi na določeno dramo).

Predstava niza prizore iz četverice dram, s katerimi skuša izpostavljene pojme čim bolj plastično prikazati oz. uprizoriti. Igra je precej ekspresivna, zaznamovana tako v govornem načinu podajanja besedila kot v obraznih in telesnih izrazih, ki gradijo posamični karakter. Med uprizoritvijo se vsak igralec vživi v približno šest različnih dramskih oseb.

V najboljšem primeru lahko tovrstna predstava služi kot uvod v poglobljeno spoznavanje dramskega gradiva ali kot osvežitev tik pred esejem, ko so se maturantje skozenj že dodobra pregrizli in ga tudi prebavili – ter utrdili lastne misleče mišice, s katerimi bodo motrili tudi pričujočo uprizoritev.

Svobodni (interpretativni) pogled

Drame, zreducirane na prizore, privzamejo značilnosti humornih skečev in dramskih krokijev – takšnih in drugačnih petminutnih dram. Zaokroženost posamičnih prizorov botruje igralskim interpretacijam, za katere se zdi, da se večkrat spogledujejo s karikiranjem in z nasploh močnimi poudarki (tudi značajskih) potez karakterja. Občinstvo ima namreč zelo malo časa, da bi dramske like dodobra spoznalo, zato se le-ti ne morejo razkrivati postopoma, malo po malo, temveč se predstavijo karseda scela in neposredno. Igralske stvaritve so bujno razigrane in mnogo bolj kot poslušati razlagalne »esejske« pasuse je igralce veselje gledati v vlogah dramskih oseb. Anže Zevnik se zapiše v spomin s svojim presenetljivim Sobarjem in polnokrvnim Simonom Vebrom, Luka Cimprič najbolj prepriča kot Volodja in Bigi, Anja Drnovšek in Tjaša Hrovat pa se dopolnjujeta bodisi v složnosti bodisi v kontrastnosti Afre in Tarbule, Ines in Estelle, Evelin in Vere.

Odlomki iz dram so spretno izbrani, vendar se gledališki esej strukturno iztroši na dobri polovici uprizoritve. Po kratkem prologu, ki gledalce pripravi na način uprizarjanja, sledi uro in četrt dolgo nizanje prizorov z vmesnimi pojasnili in zastavljanjem vprašanj občinstvu. Ritem predstave postane zložno enakomeren, saj so igrani prizori bolj ali manj enako dolgi; spočetka z gledalci še ostaja upanje, da pride do kakega zasuka ali vsaj naraščanja – predstava pa zaradi strukturne monotonosti doseže le upad.

Med razlagami, ki povezujejo in pojasnjujejo odlomke iz dram, se igralci z vprašanji obračajo na maturitetno občinstvo – prevečkrat pa jih nato tudi prehitijo z odgovorom. Med uprizoritvijo se krepi občutek, da je osrednji uprizoritveni predmet pravzaprav priročnik za pisanje eseja na maturi. Polje interpretacij dramskih besedil se namreč ne širi, temveč je zvedeno na enotno, pedagoško in literarnozgodovinsko priznano razlago (z nekaj majhnimi izjemami, kot je Cimpričev pogled na vlogo in lik Garcina). Predstava tako podleže skušnjavi »biti v pomoč« in bolj poučuje, kako brati in razumeti, kot pa spodbuja resnično debato mnenj in krepitev še mlade kritičnosti.

Odprta vrata v maturo 2024 je legitimen poskus približanja dramatike srednješolskemu občinstvu, žal pa se vzpostavi predvsem kot »priročnik za pisanje eseja: v živo!« Predstava naj bi torej z najstniških ramen dobrodušno dvignila bojda pretežko pezo dramskih besedil – s tem pa tudi skrčila prostor za rast in razvoj posameznikove misli. V najboljšem primeru lahko tovrstna predstava služi kot uvod v poglobljeno spoznavanje dramskega gradiva ali kot osvežitev tik pred esejem, ko so se maturantje skozenj že dodobra pregrizli in ga tudi prebavili – ter utrdili lastne misleče mišice, s katerimi bodo motrili tudi pričujočo uprizoritev.

Dobro bi bilo, če bi naši mladi lahko videli in doživeli v celoti uprizorjena dramska besedila (zares zanimivo bi bilo videti, kako bi igralci Odprtih vrat svoje igralske stvaritve speljali čez celoten lok posamične drame) in zatem z ustvarjalno ekipo vsaj kratko podebatirali o procesih uprizarjanja – dejstva in razlage samih besedil tako ali tako že dobijo v šolah in najdejo v knjigah. Tedaj bi stopili skozi odprta vrata besedil v bolj celostno izkušnjo, s katero bi neposredno spoznavali razliko med zapisano črko in dihom besede na odru ter med papirnatim likom in karakterjem, ki se mu igralec da na razpolago scela.

Povezani dogodki

Ana Obreza, 29. 2. 2024
Empatija do Tujca
Ana Obreza, 19. 2. 2024
Komarinčkova drama o odraščanju