Kako obuditi otopelost povprečnega konzumenta zahodnega sveta? Naši vsakdanjiki so razdrobljeni na ducate opravil in opravkov, ki jih prečijo stotine podob, pospremljenih s preštevilnimi mimobežnimi mnenji na socialnih omrežjih. Pred popolnim razpustom v brezbrižnost nas lahko v veliki meri obvaruje oživitev vseh čutov. Povpraševanje sproži porast ponudbe: čuječnost postane nova tržna niša storitev psihološke podpore.
Gledališče Koper sezono sklepa s slovensko praizvedbo kriminalne komedije Moriti čuječe. Istoimenski roman Karstena Dusseja, ki je leto po izidu postal najbolje prodajana knjiga v Nemčiji, je pisca (sicer tudi pravnika) spodbudil k nadaljnjemu pisanju – pretekli januar je namreč izšlo že šesto nadaljevanje –, teatrologa, prevajalca in dramaturga Bernda Schmidta pa je navdihnil k dramatizaciji proznega dela. Uprizoritveno besedilo predvideva zasedbo dveh igralcev in igralke v kar trinajst različnih vlog, čemur sledi tudi pričujoča predstava v režiji Sama M. Strelca in dramaturgiji Matjaža Briškega.
Björn Diemel je uspešen odvetnik, ki si kruh in viski služi z obrambo mafijskega vodje Dragana Sergovića. Protagonistova linija predstavlja hrbtenico in pljuča zgodbe, saj naj bi z mojstrenjem čuječnosti postal boljši človek in ohranil svoj zakon ter odnos s hčerko. Členitev dogajanja na kratke prizore, dinamičen utrip in virtuozno hitre preobleke igralcev predstavljajo temeljne uprizoritvene postopke predstave. Velika okrogla, mehka bela preproga v središču odra označuje »mehurček« Björna Diemla, območje, v katerem je na domačem terenu, naj bo to doma z ženo, na izletu s hčerko, v odvetniški pisarni s tajnico ali šefom ali pozneje celo na kaki akciji z mafijskimi sodelavci. V tem mehurčku si v zavest tudi priklicuje nauke guruja čuječnosti Joschka Breitnerja – nasprotno pa se z raznoraznimi mafijci zvečine srečuje zunaj te brezmadežne mehkobe, v nišah levo in desno od odra ali v globini odra (skupaj z Milanom Percanom je scenograf predstave kar sam režiser).
Edini igralec z eno samo vlogo je Luka Cimprič v vlogi Björna Diemela, ki od sprožilnega spora z ženo in od prvega srečanja z mojstrom čuječnosti zabrede globoko v motne vode bolj ali manj nenačrtovanih umorov mafijskih deležnikov. Sliši se morbidno, a naj na tem mestu opomnimo, da gre za komedijo (kar pa še ne pomeni, da je dogajanje zares smešno). Kot osrednji nosilec dogajanja je Björn prisoten v večini prizorov in prav ta vloga edina nosi potencial poglobljenega karakterja, ki bi z razvojem dogodkov lahko doživel razvoj/spremembo. Cimprič sicer zdrži napor skoraj neprekinjene prisotnosti in hitrih menjav prizorov, a njegov Björn deluje precej mehko in nepokončno, predvsem pa – naivno. V trenutkih, ko uporabi ostrejše tone in odločnejšo držo, zaživi precej prepričljivejše pa tudi sama zgodba postane verjetnejša.
Šlo naj bi za komedijo, vendar je besedilo do čela potopljeno v absurd in abote.
Najbolj trhel steber stavbe predstave je namreč sama zgodba. Šlo naj bi za komedijo, vendar je besedilo do čela potopljeno v absurd in abote. Od histerične žene do nenamerne usmrtitve mafijskega vodje v pregretem prtljažniku, od izsiljene profesionalne neodvisnosti in odškodnine do prevzema vodstva vrtca in zagotovitve mesta v njem hčerki – jeziček tehtnice se vselej močno nagiba proti neumnosti in ne smešnosti. Nekaj humornosti na oder prinesejo raznolike kreature Igorja Štamulaka (ta odigra kar osem vlog: mojstra čuječnosti, tri mafijce, dva iz sveta odvetnikov, policaja in vodjo vrtca) in Anje Drnovšek (poleg Björnove žene igra tudi njegovo hčerko, kriminalistko in bolgarskega mafijca Sašo). Žal so te drobne vloge največkrat potisnjene čez rob v skrajnosti poenostavljenih karikatur, ki uporabljajo preštevilne stereotipe in tipskim vlogam odvzemajo temeljno verodostojnost – burkaštvo vrže dolgo senco na humor. Stereotipe podčrtuje tudi govor (lektor Martin Vrtačnik), ki skuša z rabo različnih narečij in z melodijami tujih jezikov (italijanščina, ruščina, bolgarščina) podkrepiti karakterizacijo likov, vendar so ti poskusi speljani bolj ko ne na pol in ne povsem prepričljivo. Iz istih oguljenih predpostavk izhaja tudi kostumografija (Bjanka Adžić Ursulov), ki pa je v primerjavi z govorom izvedena celoviteje, četudi skoraj suhoparno korektno.
Uprizoritveni naboj zmanjšuje glasba (glasbeni sodelavec Robert Vatovec), sicer rabljena v majhnih odmerkih in zvečine le na prehodih med prizori, a vedno izbrana nadvse klišejsko pa tudi izvedena neestetsko – zlajnane melodije se oglasijo v ceneni izvedbi sintetizatorja. Nasprotno pa gledališko potenco močno povečuje oblikovanje svetlobe (Jaka Varmuž), ki je kratko malo izvrstno. Lučne spremembe učinkovito podpirajo hitro menjavanje dogajalnih prizorišč, natančno poantirajo bistvo prizora ter so uglašene s situacijami, ki jih bodisi »hladijo« ali »grejejo«, vselej pa akcijo v pravi meri izpostavijo oz. zabrišejo.
Ritem predstave je hiter, a ne zares pretočen; enakomernost hitrih menjav že kmalu postane predvidljiva in dogajanje se začne že pred polovico predstave vleči. V splošnem se sama režija zdi nekako naivna: snemanje prizora v avtu je povsem nepotrebno in ne doda ničesar bistvenega; deli teles, ki priletijo na oder, so več kot odveč, da o žaganju prsta ne govorimo; nemški časopis in glasovi televizije nas prepričujejo, da smo v Nemčiji, kar deluje naravnost potujitveno, saj se nam sicer ves čas v ušesa zliva materinščina – če bi Nemčijo kot dogajalni prostor zgolj omenjali, bi bolj verjeli vanjo. (Sploh pa: čemu zgodbe ne bi prestavili na naša tla?)
Kamorkoli se sučemo, vedno se zaletimo v omejujoči okvir uprizoritvenega besedila in njegovega plehkega sporočila. Björn naj bi z naraščajočo čuječnostjo namreč postajal boljši človek, oče in mož (in to celo na komičen način!). Njegova nespremenjena (in nespregledljiva) navezanost na denar in materialno udobje bijeta v oči prav tako kot izumetničenost njegove oblastno zategnjene žene – kvazi ljubezenski zaključek je zadnje, kar bi lahko uspešno sklenilo verižno reakcijo ubojev/umorov iz čuječnosti. Upanje na komedijo je dokončno ubito, naša čuječnost pa od spremljanja odrskih kolobocij nujno potrebuje počitek.