Post punk kabaret Uroša Potočnika – scenarista, režiserja, igralca, pevca in skladatelja – je dinamičen in napet preplet več žanrov (kabaret, muzikal, film noir, detektivska tragikomedija, znanstvenofantastični video in filozofsko-glasbeni »manifest«), med katerimi se vije zgodba o izginulem dekletu, ki si jo kot belo blago podajajo svojci (oče jo proda zaradi zadolženosti pri kockanju), potem fant, v katerega je zaljubljena, nato lokalni narkomani in kriminalci z različnih ravni družbene lestvice, zatem vzhodna in zahodna tolpa gangsterjev, na koncu pa jo dobi v roke lastnik tovarne, kapitalist Markiz, ki iz nje posrka še preostanek življenjske energije in ki ga Potočnik prikaže kot največjega krvosesa, izkoriščevalca in perverzneža: »Ta grof je dete vseh naslad! / Ta grof strašnih demonov je sad! / Markiz je sad noči! / Markiz je banka krvi!«

Potočnik, ki smo ga bili v prejšnjih letih vajeni iz igranih filmov, monodram in lutkovnih predstav za otroke, v pričujoči predstavi igra duhovitega detektiva, ki v manjšem mestu raziskuje primer ugrabljenega dekleta, in Markiza, ki ga ugledamo prek video projekcije kot zlobnega kapitalista, ki navdušeno pije kri tako delavcem svoje tovarne kot tudi mladim dekletom. Še več vlog pa prevzame Iuna Ornik, ki prihaja z lutkarske scene (Gledališče Lalanit) in v predstavi igra muzo, točajko, televizijsko napovedovalko, delavko, pevko in ugrabljeno dekle, ki v nekem trenutku kot truplo, pokrito z belo rjuho, pove svojo življenjsko zgodbo. Na zadnjem delu minimalistično zasnovanega odra sta t. i. strica iz ozadja – kitarist Nino De Gleria (Quatebriga, Fake orhestra, Brina, Godalika itd.) in intermedijski ustvarjalec Brane Zorman (O!Kult), ki v živo ustvarjata zvočno kuliso, pri tem pa nastopata kot stranska pevca in igralca, ki vsake toliko navržeta kako zanimivo pripombo. Člani glasbene skupine, ki se poimenuje »Mladi starci – Stari mladci« in jo sestavljajo umetniki, rojeni na sredini 60. ter na začetku 70. let prejšnjega stoletja, se tako izkažejo za osrednjega pripovedovalca razgibane zgodbe, saj s pomočjo kombinacije najrazličnejših žanrov t. i. post punka (cyber punk, hard-core, alternativni jazz,  hip-hop) in medsebojnih dialogov ustvarjajo sproščeno atmosfero, ki jo dopolnjujejo vnaprej posneti zvočni efekti srčnega utripa, donenja zvonov, brenčanja muh, razbijanja kladiva, zvonjenja telefona itd. Posebnost multimedijskega kabareta, ki na trenutke spominja na kabaret z začetka prejšnjega stoletja, so izvirno zapete pesmi – ki jih je z izjemo pesmi Lakota (Iuna Ornik) in tradicionalne irsko-škotske pesmi Šla je skozi trg (She moved through the fair) – ustvaril Uroš Potočnik, ki se je izkazal kot dober poznavalec klaviatur. Nastopajoči so oblečeni v preproste temne obleke, medtem ko na Uroševi glavi za boljši postpunk imidž kraljuje izrezana zračnica s štrlečimi ventili, ki daje vtis kovinske irokeze. Pohvaliti velja pragmatično zastavljeno opravo kostumografke Tine Žen, svetlobne in zvočne efekte Roka Fiamenga, mojstra luči Leona Bedjaniča, VJ-kreatorko Katarino Šedlbauer in koreografinjo Sabino Schwenner, ki pa ni imela prav veliko dela, saj je plesnih vložkov le za vzorec.

Glasbeni vložki se prepletajo z monologom detektiva, ki v uvodu predstavi tudi svojo življenjsko zgodbo, ki nas ponese v 70. leta prejšnjega stoletja, ko smo se kot otroci vozili v zakajenih katrcah, jedli ananasove jogurte z vonjem po železu, poslušali televizijo, radio in gramofonske plošče, se udinjali najrazličnejšim mamilom (»Hlepeli smo za hlapi lepila, / raztapljali tabletke smo v prah, / prvič mešal sem slino, / moja mladost je en sam kemični post punk«) ter bili v bojni pripravljenosti na dogodke izjemnih razsežnosti: »Simulacija atomske vojne bil je moj vsakdan … Občasno smo v okviru samozaščite zapuščali šolske klopi«), kar v luči napetosti med Rusijo in Ameriko pol stoletja zatem spet predstavlja aktualno nevarnost. Vendar pa detektiv, ki z irokezo na glavi deluje kot punker, zavrne muzine namige, da bi njihovo generacijo lahko poimenovali punk generacija, temveč ji da vedeti, da oba spadata med pripadnike t. i. generacije X – generacije, ki je punk okusila s konico jezika, ne da bi se z njim v celoti zlila.

Vesolje (in naše življenje v njem) je le fantazmagorični hologram, sestavljen iz različnih napak, ki v svet vnašajo celo serijo raznolikih iluzij in utopij.

V ospredju je tudi prikaz monotonega ritma tovarne, ki nenehno proizvaja nove tanke, topove in ostalo orožje za vojaško industrijo, delavci, ki delajo v njej, pa garajo vse vikende brez možnosti oddiha ali bolniške odsotnosti. Potočnik je v opisu tovarniškega vzdušja nadvse direkten (»Delavci vsi otopeli trpijo, / tekoči trak pod sabo vrtijo. / Nihče za pravice se ne oglasi! / Shirani delajo vse žive dni! / V laboratorijih pekla / biološki stroji izdelujejo stroje brez srca!«), kapitalistični ustroj prikaže kot nenehno tlako za tekočim trakom, kjer ni možnosti za pobeg, saj v vsakem trenutku na delavce preži lastnik tovarne, Markiz, ki v svoji graščini kopiči trupla nepokornih delavcev in meščanov. Tudi če delavcem uspe organizirati protest, jih preženejo z vodnimi topovi in zadušljivimi plini, kar gledalca ponese med nedavne spomine na demonstracije, ki so se odvile v času korone. Vendar upanja na likvidacijo kapitalističnega vampirja, ki ne more umreti, saj uspešno premaguje tudi osnovne biološke zakonitosti, skorajda ni, eno izmed njegovih zadnjih sporočil se namreč glasi: »Pobijte se že enkrat med sabo! / Sam si bom našel novo kri, mlado kri – nekje drugje, / ne tu, na zastrupljenem svetu!«

Posebno pozornost terjajo video vložki z znanstvenofantastično vsebino, ki vzbudijo zanimanje gledalcev zaradi posebne popačenosti lika televizijske napovedovalke in Markiza, projiciranih na belo tkanino, vendar pa ne moremo prezreti ironičnega podtona, kar se tiče govorčevega špekuliranja z novodobno ekologijo, umetno inteligenco in »pametno« tehnologijo. Kljub še kar zanimivemu besedilu si poslušalec le s težavo vizualizira mikroplastiko, ki se zbira v organizmih živih bitij in sestavlja posebno »mikro avtocesto različnih metalnih zlitin za prenos informacij iz možganskih mikročipov naprej po životu« ter tvori ogromne super možgane, na katere se vsakdo izmed nas lahko priklopi ter tako postane »žičkosapiens«. Po drugi strani pa želi Potočnik pokazati, da je vesolje (in naše življenje v njem) le fantazmagorični hologram, sestavljen iz različnih napak, ki v svet vnašajo celo serijo raznolikih iluzij in utopij: »…ravnokar je interveniral Bog s svojim sporočilom: Vesolje je 3D-print v mnogih dimenzijah. Vsa videnja s področja nerazumljivega, kot so na primer pojavi neznanih letečih predmetov, duhov, čudnih vonjav ipd., so le napaka v programski opremi za izdelavo vesolja. Predlagam, da še naprej jemljete tabletke. Brez panike. Napako odpravljamo.«

Post punk kabaret, ki združuje apokaliptično odisejado s postmoderno in postmarksistično vizijo boja proti kapitalizmu, je zaradi dolžine (traja uro in pol) in konstantnega govorjenja oz. petja za igralce na odru izjemno zahteven, zato bi jim privoščili malo več zbranosti, premora in tišine. Pozivi k boju proti vojni industriji, trgovini z belim blagom in kapitalizmu pa vsebujejo izjemno močan (in kreativen) naboj, ki ga enostavno ni mogoče spregledati in ki nas navdihuje še dolgo po ogledu predstave.