Jaka Smerkolj Simoneti, 16. 12. 2021

Poskus božične sprave

Mike Bartlett: SNEŽINKA. Drama SNG Maribor, 14. 12. 2021.
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani
Foto: Peter Giodani

Uprizoritev Snežinka angleškega dramatika Mika Bartletta (čigar drama Klinc je pred kratkim doživela premiero v SLG Celje) pred gledalca postavlja predbožično združenje očeta Andyja in njegove odtujene hčere Maye. Govorna drama, ki jo mariborska postavitev v dramaturgiji Vilija Ravnjaka predstavlja v izostreni in predvsem zgoščeni obliki, za vsebinsko središče jemlje medgeneracijski prepad, ki se izvornemu kontekstu besedila primerno odvija okrog vprašanja brexita. Ta ideološki ali nazorski konflikt je osnovno gonilo dogajanja, ki tako po eni strani ostaja izrazito v okviru še vedno zelo dramatikom zveste sodobne britanske dramske pisave, znotraj katere ponuja široko polje razprave, po drugi pa ob trku z našim, bolj »režijskim« gledališčem ostaja za gledalca predvsem to – razprava. Priljubljenost britanske dramatike pri nas, ki je zagotovo pogojena tudi z jezikovno dostopnostjo, tako implicitno preizprašuje način snovanja gledališke uprizoritve kot take in odpira vprašanje, katere vsebine nas lahko resnično zadenejo, in še pomembnejše, kako lahko do tega pride.

Avtorska ekipa se tega »govorjenega« gledališčenja in njegovih težav zaveda. Scenografka in oblikovalka svetlobe Toni Soprano Meneglejte jih naslovi z vzpostavitvijo prostora besede. Nekakšno zakulisje, v katerem se (k temu zelo jasno vodi umestitev reklamnega plakata predstave na oder) odvije novinarska konferenca. Čeprav ta prostor efektivno premešča situacije dogajanja iz realističnih premis, ki jih zastavi avtor, se njegova uporaba v odnosu do besedila ne izkaže kot resnično konsekventna. Namiguje na to, da smo zdaj nekje v ozadju, da se razkrivajo stvari, kot so, da bodo prišle na dan vse zablode in problemi ene in druge generacije, a vendar uprizoritev ostaja v primežu dramskosti predloge. V tem je sicer izrazito ubrana, tekoča in v svojem nerealističnem realizmu učinkovita. Režija Jureta Novaka (asistent režije Marko Bratuš) stavi na sproščeno udomačenost situacije, ki sloni na obvladovanju prostora, v katerem pričakovano v ospredje stopajo besedne situacije. Brez odvečnih akcij ali pretiranih dekoracij, z atmosfersko glasbo Uroša Buha, ki napetost gradi skupaj s počasnim prižiganjem in ugašanjem, fokusiranjem luči, se vzpostavi teren »božičnosti«, preko katerega se razplastijo stiske dramskih oseb.

Ta ideološki ali nazorski konflikt je osnovno gonilo dogajanja, ki tako po eni strani ostaja izrazito v okviru še vedno zelo dramatikom zveste sodobne britanske dramske pisave, znotraj katere ponuja široko polje razprave, po drugi pa ob trku z našim, bolj »režijskim« gledališčem ostaja za gledalca predvsem to – razprava.

Kot je za tovrstne uprizoritve značilno, so njihov največji presežek igralske kreacije. Andy, oče in osrednja figura ali problem besedila, v interpretaciji Gorazda Žilavca je docela izdelan v svoji nerodnosti, starševski humornosti in predvsem globoki nežnosti, ki jo nosi v sebi. V kontekstu dogajanja sta njegovi bistveni lastnosti ravno okornost in nevednost, ki ju Žilavec igra nepretenciozno, nekarikirano, skratka docela pristno in življenjsko. Po začetnem monologu, kjer je predvsem zaradi kopice informacij in mestoma nejasnega naslovnika govora spremljanje malce težje, se z vstopanjem v dialoge, ki predstavo poženejo v višjo prestavo, njegov lik razživi v vsej svoji niansiranosti. Na drugi strani je njegova hči Maya Julije Klavžar, ki je za razliko od svojega očeta v telesu skorajda negibna, stoična, osrediščena s svojimi stališči. Močan protipol, ki ga je prvi del uprizoritve čutiti predvsem v njeni nemi odrski prezenci. Če je začetni oris karakterizacije točen in zanimiv, se v kasnejših soočenjih z očetom in predvsem s samo seboj odpira še veliko prostora za razigravanje replik in vzpostavljanje odnosa s pozicije poslušalke. Pri tem je vredno omeniti vprašljivo odločitev relativno visokega registra govora z občasnimi tujkami in slengizmi (lektorica Maja Marič), ki bi jo sicer lahko vezali na krovno situacijo javnega govorjenja novinarske konference ali celo na metagledališko situacijo uprizarjanja na ozadju plakata, a z razvojem dogajanja ne omogoča razživetega in tekočega govornega konflikta. Vsekakor najbolj izstopajoč je nastop Lize Marijine v vlogi Natalie, Mayine partnerke. Že med uvodnim monologom očeta se Liza Marijina kaže kot izrazito živa prezenca, njeno muzanje, nasmihanje, spogledovanje z občinstvom nas napeljuje k prikritemu načrtu, daje slutiti, ne da bi izdajalo, nadaljnji potek zgodbe. Ko se Natalie vklopi v situacijo, vanjo vnaša izrazito gibko in lahkotno svežino, loteva se je v velikih zamahih. Tako kot Liza Marijina s skorajda čarobnim gibom zavihti svoje lase z enega na drugo lice, tako vihti svoja mnenja Natalie. Natalie je nosilka svoje generacije, hkrati pa njena opazovalka, lahko jo zagovarja in v tem je goreča, hkrati pa do nje vzdržuje distanco, jo komentira in predvsem v njej tudi najde mesta humorja.

Snežinka, ki s svojim pomenom aludira tako na čas dogajanja kakor tudi na pogosto oznako predstavljene mlajše generacije, je v svoji navidezni enostavnosti učinkovita. Ravno prav pisana (kostumografija Dajane Ljubičić) in ravno prav kičasta, da gledalca popelje v razmislek o lastni družini, o odnosih, ki se v bližajočem času načeloma še intenzivirajo, kot se tudi okrepi potreba po njihovem razčiščevanju. Če nič drugega, ravno zato, ker se spet zberemo. Konec besedila ponuja možnost sprave, a se glede na temperamentnost in vročičnost, ki bi se iz osnovne premise lahko razvila, komajda dotakne prave božično-gledališke katarze.

Jure Novak, Marko Bratuš, Vili Ravnjak, Julija Klavžar, Dajana Ljubičić, Gorazd Žilavec, Toni Soprano Meneglejte, Uroš Buh, Maja Marič, Liza Marijina

Povezani dogodki

Jaka Smerkolj Simoneti, 13. 5. 2022
Veliko nakazanega, manj oprijemljivega
Jaka Smerkolj Simoneti, 27. 4. 2022
Sladkosti in grenkobe časa nedolžnosti
Jaka Smerkolj Simoneti, 21. 2. 2022
Bolečine razvoja in stagnacije