V petem in zadnjem delu predavanj - performansov Spolna vzgoja II, ki nastajajo v režiji Tjaše Črnigoj, ustvarjalke nadaljujejo raziskovanje zgodovine žensk in njihovega boja za reproduktivne pravice v njeni zgodovini (herstory) oziroma v zgodovini Jugoslavije. Tokrat v glavnih vlogah vidimo Sendi Bakotić in Vando Velagić, ki se ju spomnimo iz kolektiva Igralke v predstavi Babice na 24. mednarodnem festivalu Mladi levi. Igralska zasedba nas tako spomni na kontinuirano povezovanje hrvaških igralk in slovenske režiserke, predstava, ki se začne z nagovorom na dvorišču pred Novo pošto, pa na preteklo jugoslovansko povezanost. Osebna zgodovina obeh igralk in njunih prednikov je namreč mešanica raznoraznih držav bivše Jugoslavije, igralki v svojem govoru namreč prehajata med slovenščino in hrvaščino, zato to, kar poslušamo v sedanjosti, ves čas rezonira s preteklim.
Moment nostalgije se preseka s sprehodom v skladišče pod Novo pošto, kamor je povabljeno občinstvo. Znajdemo se v vlažnem skladiščnem prostoru, kjer ustvarjalke nadaljujejo z estetiko prosojnic in grafoskopov, scenografskim odtisom Spolne vzgoje II (Tijana Todorović in Lene Lekše). Potopimo se v telo neke mlade ženske, ki med drugo svetovno vojno želi splaviti. S pomočjo grafoskopa Vanda Velagić na vlažne stene metaforičnega bunkerja projicira raznorazne mehanske pripomočke in zelišča, s katerimi so si ženske iz svojih teles odstranjevale neželen zarodek, od zastrašujočih podob obešalnikov in krvnih madežev pa se kaj hitro odpravimo nazaj na prosto, kjer nas igralki pričakata z govorom Vide Tomšič, s tem pa obljubita drugačen povojni svet. S tablami, na katerih so zapisane pomembne letnice, se brechtovsko premikamo po zgodovini ženskih reproduktivnih pravic v Jugoslaviji, glavno vlogo v njej pa poleg Vide Tomšič zasede še ginekolog in njen mož France Novak.
Igralki predavata tisto, česar se v zgodovinskih učbenikih ne učimo, oziroma tisto, kar šole po navadi preskočijo. Zato pa Spolna vzgoja II najde svoj prostor v gledališču. Občinstvo se skupaj z igralkama in režiserko pomakne v zgornje skladišče Nove pošte, ki je polno škatel in omar, asociacija na arhive in zaprašene omare naših babic ali mam, molčeče škatle, ki jih je zasenčila patriarhalna zgodovina. Igralki sredi prostora na vrvice za perilo obešata krvave spodnjice, vmes pa lahko prebiramo izjave žensk z izkušnjami splava. Po napisanem sodeč, se zdi, kot da je bil po vojni splav najobičajnejša praksa večine žensk, mnoge so ga izvajale večkrat, zaporedoma, doma in brez medicinskih pripomočkov. Epidemija splavov je prisilila oblast, da se je s tem problemom začela aktivno ukvarjati, Vida Tomšič kot prva ministrica za socialno politiko na družbenopolitični ravni, njen mož France Novak pa na medicinskoraziskovalni ravni. Tako smo ženske v Jugoslaviji kaj kmalu dobile prvo kontracepcijo, diafragmo, ki so jo proizvajali v tovarni gum v Sloveniji, leta 1977 pa se je svobodno odločanje o rojstvu otrok, torej splav, zapisalo v ustavo.
Gledališka pripoved po feminističnem principu nenehno prepleta osebno in politično ter nas opominja, s kakšno samoumevnostjo pravzaprav pristopamo do svojih pravic, za katerimi se v resnici skriva zgodba o dolgotrajnem in vztrajnem boju naših sester.
Predavanje - performans je eno izmed najbolj raziskovalno-dokumentarnih delov niza gledaliških predavanj - performansov, v celoti je sestavljeno iz rekonstrukcije takratnih družbenopolitičnih dogajanj, istočasno pa se veže še na raziskovalni proces ustvarjalk. Te nam hkrati z zgodovino pričajo še o lastnem postopku iskanja informacij, kontaktiranju raznoraznih jugoslovanskih arhivov, brskanju za fotografijami, članki, zvočnimi posnetki, materialnimi dokazi in časopisnimi novicami. Gledališka pripoved po feminističnem principu nenehno prepleta osebno in politično ter nas opominja, s kakšno samoumevnostjo pravzaprav pristopamo do svojih pravic, za katerimi se v resnici skriva zgodba o dolgotrajnem in vztrajnem boju naših sester.
Premikanje po objektih Nove pošte, premikanje po zgodovinskem in kolektivnem spominu, premikanje po izkušnjah prejšnje generacije žensk in po naši osebni zgodovini nam govori zgodbo o tem, da se nikakor ne smemo ustaviti in se zadovoljiti s svetom, v katerem živimo. Vse pridobljeno namreč lahko kaj hitro izgubimo in prav zato je spomin na takratni čas nujen, tudi zato, da ozavestimo svoje trenutno stanje. Na Hrvaškem namreč velika večina ginekologov uveljavlja ugovor vesti, splav je mnogokrat plačljiv, v Sloveniji pa se lahko kaj hitro zgodi, da ginekologija ne bo več del osnovnega zdravstvenega zavarovanja. Spolna vzgoja II nas s svojim formatom opomni na aktivistično dimenzijo gledališča, na pomembnost časopisnega in dokumentarnega performiranja, ki svojo funkcijo prek estetike najde predvsem v zmožnosti spreminjanja družbe. In tiste, ki smo spremljale Spolno vzgojo II vse do konca, smo iz te feministične šole zagotovo prišle vsaj malo spremenjene.