Sopranistka Irena Preda svoj glas raziskuje v projektnem prostoru DUM, kjer na visokem belem podstavku lahko opazimo zgolj skodelico za čaj, na tleh pa tri bele, zlizane kamenčke. Ko se predstava začne, se nepričakovano prižgejo delovne luči in na desni strani prostora stoji performerka Irena Preda. Prikloni se in nato iz svoje notranjosti začne proizvajati nenavadne glasove, ki so podobni tleskanju, vendar se po prostoru nenavadno odbijajo, zato se zdi, kot da zvok prihaja od nekod drugod, ne iz avtoričinega telesa. Performerka se premika z desne proti levi strani prostora, premiki so počasni in koreografirani, sprva ločeni od glasu, nato pa se z njim povežejo. Ker je v opisu predstave omenjen Maori Haka, je mogoče sklepati, da je navdih za gib do neke mere izviral v maorskem ritualnem plesu haka, ki ga ponavadi izvajajo ob dobrodošlici gostom in ob drugih priložnostih, kot so praznovanja in pogrebi. Vpliv tega plesa je mogoče prepoznati v trenutku, ko Irena Preda začne peti s svojim visokim, opernim sopranom, pri čemer glas kombinira z gibanjem, kjer trese dlani in kratko koreografijo ponavlja. Po opernem vložku, ki ga ustvari na sredini prostora, se spet vrne v raziskovanje glasu, ki tokrat ni šolan ali obložen s pravilnostmi in estetskimi zahtevami, temveč je to ponovno šumenje, tleskanje, cmokanje – torej glas, ki je morda celo infantilen in igriv. Performerka ga ponovno »meče« po prostoru, in medtem ko ga usmerja v kote prostora, v tla, strop ali stene, ugotavlja njegovo kvaliteto. Zdi se, kot da glas ponovno črpa iz prostora, pri čemer si pomaga s telesom. Nato njeno telo izgine v zaodrju, kjer lahko slišimo klavir in operno petje, performerka se nato spet pojavi, hodi po ravni liniji proti sredini odra, s hrbtom je obrnjena proti nam. V zadnjem delu odpoje pesem »First Time Ever I Saw Your Face« Roberte Flack in delo konča s priklonom.
Dramaturgija predstave (Nina Meško) je sestavljena iz postaj v prostoru, kjer performerka na vsaki točki na drugačen način raziskuje svoj glas, prostor, sebe in svoje telo. Konceptualna zastavitev predstave Tu znotraj ni zame ničesar slabega je izjemno zanimiva, saj v njej glas postane glavni subjekt, torej performer predstave, ki pa ne more obstajati brez telesa. Kar nekaj vzporednic tega zanimanja lahko povežemo z raziskovanjem Irene Tomažin, saj tudi Irena Preda prednost daje raziskovanju, ki izhaja iz lastne notranjosti, nato pa išče odboje in odseve zvoka z zunanjim svetom. A Irena Preda v svojem raziskovanju prepogosto ostaja potopljena v notranjost, tako da se na trenutke zdi, da opazujemo vajo, ki jo igralka izvaja pred samo predstavo, in da predstava pride na vrsto pozneje. Performerka namreč občinstvu nameni malo pozornosti, prav tako prostor okoli nje ostaja neizkoriščen, kamenčki in skodelica pa brez reference.
Šolan glas se dekonstruira, razpade, skozenj performerka izstopi iz cone udobja in vstopi v svet, kjer se estetika in pravila rušijo.
Najzanimivejši je sicer del, kjer se performerka ukvarja s primarnejšimi zvoki, za katere se zdi, da jih meče po prostoru, vleče iz prostora ali išče njihov odboj, s tem pa izstopi iz svoje notranjosti in se osredotoča na prostor okoli sebe. Performerka ima navsezadnje izjemen glas, ki napolni dvorano in specifika zvoka je prav v tem, da ga ne moremo ne slišati. Če lahko oči na predstavi preprosto zapremo, pa je sluh tisto čutilo, ki ga najtežje izključimo. Čeprav je hkrati izjemno nematerialen, je vseskozi prisoten. V predstavi poleg performerkinega glasu navsezadnje slišimo še hrup ulice, zvok parketa v dvorani, zvok vetra, kašljanje ali dihanje soseda … Performerka v nekem trenutku izkaže zanimanje tudi za zvok parketa, čeprav se to zgodi le za trenutek. Zdi se, da Irena Preda ves čas zgolj začenja zanimanje za nek zvok ali glas, vendar zanimanja ne razvije oziroma se vanj ne potopi, temveč se kmalu odpravi k naslednji postaji.
V celotni režijski postavitvi (režija GVR) je sicer zanimivo tudi vztrajanje pri ponovitvi infantilnih oziroma primarnejših zvokov, ki so jih zmožne proizvajati glasilke. Ponavljanje zvokov proizvaja razlike in s tem pritegne pozornost. Poleg tega se šolan glas na ta način dekonstruira, razpade, skozenj performerka izstopi iz cone udobja in vstopi v svet, kjer se estetika in pravila rušijo. Vsi preostali deli, v katerih izšolana sopranistka s svojim močnim glasom, ki zaobjame prostor, ponavlja refrene pesmi, postopoma postajajo manj zanimivi, saj v njih ni več napake, razpada ali prostora za drugačnost.
Pri glasbi se namreč velikokrat zdi, kot da je njegova fizična dimenzija, torej človeški glas ali inštrument, prepreka, ki onemogoča popoln izraz. A pri profesionalnih glasbenikih je zanimivo prav to – kako se prepustiti napaki, igri, neobvladljivosti, hrupu ali šumu, ki sicer ustvarjata naš vsakdan, a redkokdaj postaneta protagonista glasbene partiture. Tu znotraj ni zame ničesar slabega se zato bere predvsem kot prvi korak k osvoboditvi od določil in zahtev, ki jih kot veliko breme s sabo nosi izšolana sopranistka.