Pojedina pri Trimalhionu, najdaljši ohranjeni del Petronijevega Satirikona, pred gledalcem zaživi kot pripoved o družbenih hierarhijah, o posameznikovem podrejanju in poslušnosti, na drugi strani pa o posameznikovi moči in izživljanju. Režiserka Bojana Lazić, ki se slovenskemu občinstvu predstavlja prvič in že s tem vnaša na oder svežo sapico, temo razgrne vse od rimske pojedine pa do sedanjosti, kjer, za kontekst Slovenskega mladinskega gledališča morda presenetljivo, kritične osti ne uperi v širše družbenopolitično dogajanje, temveč v notranji ustroj gledališkega dela, v metagledališkost. Relaciji Trimalhion-gosti je tako vzporejen odnos režiserka-igralska zasedba, kjer pa se antična razslojenost predrugači v novodobno, na videz mehkejšo različico, premoč na osnovi bogastva nadomesti (kvazi)intelekt, kaznovanje z usmrtitvami pa manipulacije. Dobrodošel zasuk efektivno odpira podtekstualne silnice predloge, pri čemer se bolj kot problematiziranja loteva prezentiranja in tako širšo asociativno aplikacijo vsebin prepušča gledalcu, žanrsko pa z redkimi izjemami ostaja na strani komičnega, morda prelahkotnega. Zaradi izbire mikroskupnosti gledališkega procesa kot učnega primera je užitek uprizoritve toliko večji za izkušenega gledalca z nekaj vpogleda v zaodrsko dogajanje, kar pa odpira vprašanja internosti oziroma širše relevantnosti tovrstnih metagledaliških postopkov.

Vsebinski jasnosti se pridružuje formalna izpiljenost. V manku dramske pripovedi se rojeva še vedno izrazito ubrana dramaturgija Slobodana Obradovića (tudi priredba besedila), ki navduši predvsem z gladko in mojstrsko montažo obeh delov uprizoritve. Previs iz rimskega v naše, od Trimalhiona h gledališčnikom, ki ga uprizarjajo, je sluten, a ne izdan, presenetljiv, a naraven. Tudi estetska podoba uprizoritve prinaša zaokroženo in markantno izvedbo. Minimalistični prostorski posegi Zorane Petrov (tudi oblikovanje svetlobe v sodelovanju z režiserko), ki v ospredje postavljajo koncertno postavitev prvega dela, so temelj novodobne kostumografije Maje Mirković. Z nekaj jasnimi elementi pred gledalca prepričljivo postavi sodobno uprizoritev Petronijevega romana, ovekovečeno z novodobnim kičem ali trashem, ki pa še vedno ohranja izčiščeno barvno paleto in posledično harmonično vizualno podobo. Kontrapunkt tej harmoničnosti je glasba Vladimirja Pejkovića, v veliki meri izvedena v živo, ki s spojem bolj ali manj novodobnih instrumentov z zvoki antike išče pot k sodobnemu noisu, skladnemu z vsesplošnim kaosom gostije.

Zaradi izbire mikroskupnosti gledališkega procesa kot učnega primera je užitek uprizoritve toliko večji za izkušenega gledalca z nekaj vpogleda v zaodrsko dogajanje, kar pa odpira vprašanja internosti oziroma širše relevantnosti tovrstnih metagledaliških postopkov.

Izjemni uigranosti zaodrske ekipe se pridružuje uigranost igralskega ansambla. Sprva kot glasbeniki, ki slikovitost pojedine z uporabo glasbe preselijo v gledalčevo domišljijo, postopoma odgrinjajo prisiljene nasmehe, strah v podkožju ob prisotnosti skorajda grotesknega Trimalhiona v upodobitvi Iva Godniča, ki bogataševo objestnost vzporeja z nekakšno otroško muhavostjo, in njegove vsega naveličane žene Fortunate Romane Šalehar, ki predvsem s pogledi subtilno komentira in ironizira svoj položaj v kompozicij. V seriji manjših dogodkov se razkriva ozadje skupnosti, ki v en glas vzklika »Ave, Trimalhion!« V tem prvem delu je zagotovo eden izmed bolj zapomnljivih trenutkov pevski nastop Janje Majzelj, ki v pesmi dobesedno opiše gledališki učinek lastnega petja o smrti v tigrovem gobcu, s čimer poskrbi za izjemno močan komični obrat dogodka. Na strani pretresljivejšega, tragičnega pa odzvanja Trimalhionovo znašanje nad ženo, ki mora z zvončkom okrog vratu peti »Na planincah sončece sije«. Ravno izbor te pesmi je tisti, ki sproži prekinitev predstave, ki jo izjemno izpelje Ivan Peternelj. Ta namesto Trimalhiona iz vrst občinstva na oder pripelje Dašo Dobršek kot uveljavljeno berlinsko režiserko Majo Kurz. Njen nežni in zelo jasno manipulativni pristop – »Jaz ne uporabljam manipulacije, ampak omogočam komunikacijo« – Daša Dobršek izpelje izjemno prepričljivo, celovito, duhovito, predvsem pa močno parodično. V tem prostoru, ko tudi preostanek igralske zasedbe prevzame lik igralca ali igralke, dobi vsak od nastopajočih priložnost, da zablesti v preigravanju posameznih frustracij. Anja Novak kot neizkoriščena Iva Hana po začetnem izpadu z režiserkino pomočjo izvede bizarno čudežno in navdihujočo interpretacijo »Na planincah«. Izjemno močan je pečat mladega igralca Marka Klemna Kovačiča, ki se izpoje z zaposlitvijo v gledališču (četudi Klemen Kovačič še naprej ostaja gost v uprizoritvi). Podobno markantne etude, ki odpirajo vsakič nove problematike gledališkega ustvarjanja, izpeljejo prekajeni Danilo Mateja Recerja, Smrtnik Roberta Prebila, ki je med procesom »pritisnil« tudi režiserko, lutkar Jure Iva Godniča, ki lahko stoji na odru tragično, komično ali pastoralno. Naj gre za stisko, ki je pomirjena z morsko školjko, ali za neskončno intelektualiziranje, igralska zasedba se polnokrvno požene v samoironizacijo. Veliko vlogo pri tem igra tudi jezikovna krajina uprizoritve, svetovalka za jezik je bila Mateja Dermelj, ki na oder prinaša sproščen, naraven in predvsem živ govor, raznolik glede na posameznega govorca, označuje ga pokrajinsko, intelektualno, starostno in postane izjemno zapomnljivo orodje gledališkega ustvarjanja iluzije življenja.

Podobno kot na prvotni pojedini se tudi igralski ansambel zares razigra šele v odsotnosti figure avtoritete, šele v odsotnosti nadzora se rojeva resnična svoboda. Pojedina pri Trimalhionu gledalcu omogoča prav to, da razigra in zasmehuje svoje lastno obiskovanje gledališča. Ostaja izjemno prijetna in obrtniško neoporečna gledališka izkušnja, ki pa morda zanemari nekaj manj duhovitih vsebinskih nastavkov (denimo klic z umetniškim vodstvom bi glede na trenutno dogajanje v državi lahko imel veliko mračnejši izplen). A vendar velja opomniti, da je bil tudi Trimalhion še nedolgo suženj in morda bo jutri spet, zato predstava po njegovem nasvetu živi, dokler se živeti da, z zavestjo, da bomo vsi kaj kmalu le kup kosti.