»To, čemur roža pravimo, dišalo / bi prav tako lepo z imenom drugim; / in Romeo, da se drugače kliče, / popolnost svojo bi ohranil vso« (Julija, II./2.) Tako Julija – in z njo prizadevanja nove koprsko-banjaluške postavitve priljubljene zimzelene Shakespearove tragedije. Režiserka Sonja Petrović in dramaturginja Tijana Grumić sta se pri snovanju koncepta zavestno odločili odpovedati delitvi Montegov in Capuletov po narodni pripadnosti in s tem gledališkemu premišljevanju politične (pol)preteklosti ter si za osrednje vodilo izbrati mlado občinstvo.
Mladostno prekipevajoča pa ni le ciljna publika predstave, temveč tudi igralska zasedba, ki na poligonu otroškega igrišča preizkuša svoje moči v dveh ekipah. Igralna stolpa z lestvami, plezalno klančino in toboganom (scenografka Dragana Purković Macan) zasnujeta nasproti si stoječa tabora, v katerih zaslombo iščejo pripadniki enega oz. drugega klana, v ospredju na verigah visita dve okrogli gugalnici, v ozadju pa prevesna gugalnica, ki z gredjo povezuje polovici igralnega polja. Pravila igre sovraštva potrebujejo jasno mejo in njeno spoštovanje je poglavitno za preprečevanje potencialne nesreče – čeprav je meja zgolj zarisana s kredo. Vsi karakterji (z izjemo Kneza, Duhovnika in Dojke) so brani in igrani kot nedorasli najstniki, ki z otroško trmo branijo upravičenost meje in jo obenem kršijo s poplavo nabojev iz strelnih igrač. Agresiji, ki sili iz njih, ne iščejo razloga, z njo se identificirajo in jo sprejemajo kot najobičajnejši modus vivendi. Knez jo sprva na videz kroti v prid miru, a jo zgolj potlači, dokler se v (spremenjenem) sklepu igre sovraštvo ne razvname še huje – takrat igrače lahko zamenja s pravim strelnim orožjem.
Po tokratnem dramaturško-režijskem branju Knez ni pravičen oblastnik, temveč brezobziren avtokrat, ki mu spori podložnih več kot ustrezajo, in tako je Knez Aleša Valiča odrasel na najbolj zavržen način – čeprav v njem ni niti sence zrelosti, tudi o čem otroškem ni niti sledu. Po otroštvu pa še dišita naslovna junaka, ki iskreno težita k zorenju. Romeo Maka Tepšića niha med otroškim oklepanjem plišastega medvedka in plamenom ljubezenskega ognja, ki ima moč kalitve, Julija Nataše Perić pa zdaj išče zaslombo svoje Dojke, zdaj jo zavrača. Nataša Perić kot Julija zna biti odrezavo odločna, uporniško vzkipljiva in sanjavo zazrta v daljo, manj prepričljiva pa je v neposrednih stikih (in posledično obupu) z Romeom; Mak Tepšić kot Romeo pa, nasprotno, najbolj zaživi prav z ljubečo mehkobo ob Juliji ter v humornih pasusih s klanom Montegov. Iz vrst Romeovih prijateljev je prepričljivo izoblikovan Merkutio Danila Kerkeza, zmes cinizma in bonvivanstva; iz vrst Capuletovih podrepnikov pa izstopa Paris Blaža Popovskega, ki v interpretaciji Julijinega snubca najde pravi prostor tako za ranljivost kot za neprodorno samozadovoljstvo. Dojka Miljke Brđanin osvaja z neposrednostjo in čudi z naivnostjo čustvovanja, resnično navduši pa odlični Boris Šavija kot Duhovnik z bravurozno izgrajenim karakterjem modrega in neuklonljivega zaveznika ljubezni.
Vsi karakterji (z izjemo Kneza, Duhovnika in Dojke) so brani in igrani kot nedorasli najstniki, ki z otroško trmo branijo upravičenost meje in jo obenem kršijo s poplavo nabojev iz strelnih igrač.
Nespregledljivo pomemben segment pričujoče postavitve je kostumografija (kostumografinja Jelena Vidović), ki kljub odbijajoči estetiki trendovskega kiča deluje v prid predstave, saj ustvari pravšen odmik tako od zgodovinskosti besedila kot od vsakdanjika zdajšnjosti. Živalski vzorci in široko razprostrta barvna paleta pričajo o neukročenosti in samovoljnosti sveta, ki ga motrimo iz avditorija – noša oseb na odru je obenem očiten odsev trenutne mode, obenem pa visoko eksponirana. Nekdaj plemiško povzdignjene dramske osebe so tukaj in zdaj povzdignjene s sorodnostjo z zvezdniškimi podobami.
Uprizoritev je čvrstega koraka, v hitrem in živahnem tempu se v dobrih dveh urah tekoče odvije zgodba mladih ljubimcev iz Verone. Poseben izziv posredovanja zgodbe predstavlja dvojezičnost predstave (uporabljeni so prevodi Otona Župančiča, Živojina Simića in Sime Pandurovića). Neprestano izmenjavanje slovenščine in srbščine sploh od začetka deluje zmedeno in pobere velik del zbranosti, saj je govor večinoma hiter (lektorja Martin Vrtačnik in Nataša Kecman). Dokler se prepletu jezikov ne privadimo in ušes ne odpremo za srbščino, s pogledom nemočno begamo od dogajanja na odru k projekciji prevoda (ki je na premieri vseboval kar nekaj zatipkanih napak) na pano, ki prekriva zadnjo steno. Kolikor je scenografija uspešno zastavljena in izvedena, pa se prav pri panoju popraskamo po glavi – na belo podlago so v otroški maniri narisani oblaki ter sonce (za katerim se luč prižiga in ugaša, kot se menjajo dnevi in noči), kar deluje odvečno in ne dovolj osmišljeno. Podobno je tudi z uvedbo songov in koreografij, ki predstavi ne dodajo ničesar bistvenega, kvečjemu raztresejo dogajanje ter zabrišejo del sporočila – ki si, prav nasprotno, prizadeva biti poudarjeno z glasbo in gibom – pa je to že tako dovolj težko zaradi dvojezičnosti. Zadnji pomislek gre velikim belim medvedom. Ogromne plišaste gmote naseljujejo scenografijo in njihova prisotnost zlagoma postaja vse bolj zlovešče prežeča. Razen očitnega gledališkega znaka za mrtveca pa ostaja nejasno, kaj naj bi groteskna podoba človeškega telesa s plišasto medvedjo glavo sporočala, kakšna čustva vzbujala. Bolj kot kaj drugega medvedja glava med nami in življenje/smrtjo vzpostavi distanco in zmanjša možnost vživljanja ter sočutja.
Kljub nekaj preobloženosti tokratna Romeo in Julija v moderni inkarnaciji mladostniških akterjev, ki na igrišču tudi ob tragičnem koncu ne najdejo pomiritve in sprave, še vedno diši po mržnji in strasti, zaljubljenosti in nestrpnosti. Še vedno se razcveta v humornih dialogih in dehti v sosledju usodnih dogodkov. Še vedno s trni tragičnih smrti zbada v prstne konice človeškega napuha in nepopolnosti navkljub daje okusiti polnost Romea in Julije.