Ana Lorger, 29. 11. 2022

Performerjeva mama?

Mare Bulc: VIA MAMA. Produkcija Via Negativa, ogled predstave 15. 11. 2022, Stara mestna elektrarna.
:
:
Foto: Marcandrea
Foto: Marcandrea
Foto: Marcandrea
Foto: Marcandrea

Stand up šov Via Mama avtorja Mareta Bulca je prva predstava, ob kateri je bil sopostavljen tudi Kontekst – podporni program Zavoda Bunker in Stare mestne elektrarne, ki skuša mapirati, beležiti in ohranjati spomin na umetnike in umetnice, ki so prečili te umetniške prostore, v njih ustvarjali ter jih s tem tudi zaznamovali. Zato si lahko pred predstavo v sobi nasproti glavnega odra ogledamo razstavo o Maretu Bulcu, ki njegovo delo umesti v prostor in čas, in vednost o tem nesemo s seboj v dvorano. Mare Bulc po Prvi egoistični predstavi in Prvi altruistični predstavi tokrat na odru odpre stara besedila, ki jih je avtor pisal v času ustvarjanja pri Vii Negativi, Via Mama pa hkrati obeležuje tudi dvajsetletnico tega performativnega kolektiva.

Mare Bulc v maniri revnega gledališča Grotowskega, iz katerega Via Negativa črpa svoj ustvarjalni kontekst, na oder postavi pet mikrofonov s stojali, ki, ležeči na tleh z eno dvignjeno tačko, spontano spominjajo na pet ležečih moških teles z erekcijo. Sredi odra je še en manjši, privzdignjen oder z belo rjuho, na kateri leži mikrofon s stojalom, ki kasneje v predstavi reprezentira žensko, moški mikrofoni pa se okoli nje postavijo kot metafora za bolnišnične aparature, zdravnike, nato pa pogrebce. Bulc mikrofone med predstavo postopoma dviguje, vanje vtakne XLR-kable (ki imajo v tehnični terminologiji ženski in moški del, komplementaren z vhodom in izhodom), tako da mikrofoni oživijo v svoji klasični namembnosti, hkrati pa mapirajo Bulčevo premikanje po odru in času, po zgodbi in prostoru.

Čeprav bi začetno predpostavko predstave lahko jemali kot izredno seksistično, saj na odru opazujemo metaforo penisov, v falocentrični maniri pa Bulc pasivizirano občinstvo na tribuni označi kot žensko, avtor s pripovedjo o svoji mami pokaže na veliko kompleksnejši ustroj družinskih odnosov v patriarhalnem vaškem okolju.

Bulc preigrava pripovedno formo, ki se začne z nagovorom občinstva: »Predstavljajte si …« in nato nadaljuje s pozivom, naj si predstavljamo mamo Katarine Stegnar, Olje Grubić, Primoža Bezjaka ali ostalih, ki formirajo Vio Negativo. S tem avtor performansa tako na uprizoritveni, torej z mikrofoni, kabli in odrom, kot tudi na diskurzivni ravni vseskozi ostaja samonanašalen in osredotočen na dejstvo, da je to stand up performans, v katerem je glavni akter prav Mare Bulc s svojim telesom in označevalci svoje kreativne zgodovine. Hkrati se Bulc vseskozi poigrava z mejami med identifikacijo s pripovedjo, o kateri govori, ter z nenehnim oddaljevanjem od nje, tako da stopa iz pripovedi, komentira načine pripovedovanja in s tem zaustavlja potek zgodbe. V tem kontekstu je Via Mama zastavljena tipično vianegativovsko. Izvzemši seveda dejstvo, da razen poziva k imaginaciji Mare Bulc občinstva ne vključuje v sam potek zgodbe ter ne razdira hierarhično zasnovanega odnosa v gledališču, kjer se občinstvo po navadi znajde v vlogi opazovalca.

Čeprav bi začetno predpostavko predstave lahko jemali kot izredno seksistično, saj na odru opazujemo metaforo penisov, v falocentrični maniri pa Bulc pasivizirano občinstvo na tribuni označi kot žensko, avtor s pripovedjo o svoji mami pokaže na veliko kompleksnejši ustroj družinskih odnosov v patriarhalnem vaškem okolju. Mati samohranilka namreč ni ljubeča, dobra in skrbna, temveč nasilna, agresivna, brezčutna in po vsej verjetnosti ekstremno nezadovoljna z življenjsko situacijo, v kateri se je znašla s svojim sinom. Navsezadnje njeno nasilje, kot pravi Bulc ob koncu predstave, ni ne očetovsko ne materinsko, ne moško ne žensko (navsezadnje ni kot kabel), temveč je rezultat hierarhije v družinskih in intimnopartnerskih odnosih, ki omogočajo realizacijo raznoraznih psiholoških patologij naše sicer patriarhalne družbe. Z glasbeno mešanico popularnih komadov vse od Queenov do Ota Pestnerja, ki jih Bulc ob premorih predvaja po zvočnikih, govori o tem, kako tudi popularna glasba ne more zaobiti kompleksnosti teme materinske ljubezni, ki se kaj hitro lahko sprevrže v skrb kot nasilje. Ali pa zgolj nasilje.

Istočasno Bulc s pripovedjo o svoji mami, za katero nikoli ne vemo, ali gre za resnični prikaz ženske iz njegovega otroštva, pripoveduje tudi o prepletanju osebnega ter umetniškokreativnega, saj ta predstava brez avtorjevega razpiranja osebne zgodovine nikoli ne bi bila ustvarjena. Tako kot avtor funkcionalnost resničnih mikrofonov postavlja v odnos do njihovih reprezentacij in metafor, osebna zgodba performerja stopi v odnos do snovi, o kateri pripoveduje performans. Mare Bulc tako s prepletom osebnega in gledališkospektakelskega ustvari grotesken, a hkrati še vedno zabaven stand up večer, ki nas sicer iz dvorane pospremi z grenkim priokusom po otroštvu.

Mare Bulc

Povezani dogodki

Ana Lorger, 20. 1. 2023
Strah in beda Mladinskega gledališča
Ana Lorger, 27. 12. 2022
Pobijmo vse moške in svet bo lepši
Ana Lorger, 14. 12. 2022
Iskanje preteklosti v gibu sodobnosti