Začasne skupnosti, nastale na tretjem festivalu performansa, ki sta ga kurirali Urška Brodar in Katarina Stegnar, je letos povezovala tematika skrbi, kuratorki pa sta idejo zasnovali na podlagi knjige Življenje umetnosti: prečne črte skrbi Bojane Kunst, ki je lani izšla pri založbi Maska. Tema skrbi in z njo povezanih ranljivosti, negotovosti in prekarnosti je na površje pronicala že na začetku sezone s predstavo Krize Žige Divjaka, festival performansa jo je prinesel v konceptualno ospredje, ki se je pozneje zaokrožilo s predavanjem Prekarnost in skrb Isabell Lorey. 

Kot zapiše Bojana Kunst, dejstvo, da smo vse ranljive, ni več del ontološkega, temveč temeljnega ekonomsko-političnega stanja, pred to ranljivostjo, nestabilnostjo in nedoločenostjo pa se želimo zaščititi tako, da skrb postane eden izmed načinov ohranjanja naših za kapitalizem (hiper)produktivnih in efektivnih teles. Umetniški kolektivi se prav v želji po tem, da bi se zavarovali pred nedoločnostjo in dvomom, povezujejo med seboj. Istočasno participatorna umetnost, ki se je razvila iz performansa, svojo vlogo vidi tudi v skrbi za druge, za tako ali drugače marginalizirane skupnosti. A vprašanje, ki se tukaj pojavi, je, kako vzpostaviti zase in za drugega skrbečo skupnost, ki bi delovala proti kapitalističnemu izkoriščanju in ne bi obstajala zgolj kot oblika vzdrževanja izkoriščevalskega sistema oziroma ne bi reproducirala že obstoječih ekonomskih odnosov in hierarhičnih struktur. 

V naši zavesti je bila skrb vedno povezana z vlogo reproduktivnega dela, ki so ga / ga še vedno opravljajo ženske oziroma feminizirani subjekti, zato ni naključje, da so festival performansa večinoma ustvarjale umetnice. Veter v krila Daniela Petkovića, ki tematizira reproduktivno delo na podlagi šivanja kot zgodovinsko ženskega poklica, ter Etapa Beljak Luka Martina Škofa se sicer umeščata v feministično tematiko festivala, vendar pa to še vedno počneta z drugačnega zornega kota kot ostale umetnice. V performansu Veter v krila nas Petković povabi, da se usedemo za šivalni stroj in iz kosov blaga ustvarimo krilca. Z gibalnim premorom performer utelesi transformacijo gosenice v metulja in nas hkrati popelje v otroški svet, kjer se na koncu lovimo in prepustimo lastni igrivosti. Luka Martin Škof pa z videoprojekcijo in s predstavitvijo v živo obračunava s svojo moškostjo, prav tako na humoren način.

Umetniški kolektivi se prav v želji po tem, da bi se zavarovali pred nedoločnostjo in dvomom, povezujejo med seboj. Istočasno participatorna umetnost, ki se je razvila iz performansa, svojo vlogo vidi tudi v skrbi za druge, za tako ali drugače marginalizirane skupnosti.

V tem kontekstu je vlogo reproduktivnega dela žensk ter družinsko nasilje tragikomično zaobjela Barbara Kukovec s performansom Sladke skrbi, v katerem se je po pregledu statistične raziskave, ki je pokazala, da je Slovenija še vedno ekstremno patriarhalna in nasilna, vprašala, kako lahko ljudem ponudi recept, ki bi spremenil tovrstne vzorce, recept, ki je hkrati tudi vezan na umetnost. Kukovec je sedem mednarodnih feminističnih performansov umestila v slovenski vaški kontekst, s tem pa komično razgrajevala participatorne ideale performativne umetnosti. Umetnica, razgaljena, oblečena zgolj v predpasnik, je na podlagi zgodb pod vprašaj postavljala emancipatorno vlogo rekonstruiranih performansov, ki seveda v slovenskem kontekstu niso delovali tako kot na takratno občinstvo, večinoma sestavljeno iz samonanašalnih umetniških krogov. Zadnja zgodba je odgovor našla v odmiku od zgodovinskega performansa, torej v participatorni umetnostni praksi, kjer je Barbara Kukovec skupaj z Društvom podeželskih žena spekla potico, kar njen umetniški akt umesti v vlogo socialnega transferja oziroma jo vpne v skrbstveno-socialne strukture na skupnosti temelječe umetniške prakse. 

Barbara Kukovec je s svojim delom nagovorila tudi zagate ostalih performansov, saj je bilo občinstvo večinoma seznanjeno z umetniško produkcijo in kulturno politiko, sicer Vergangenheitsbewältigung Splash mopa in Olje Grubić, ki je tematiziral nasilje znotraj zdaj zapuščenega Fotopuba, ne bi bil berljiv. Za izvedbo Vergangenheitsbewältigunga, kar v prevodu pomeni 'obvladovanje preteklosti', smo se zbrale pred zapuščenim, grenkim in umazanim prostorom ter v belih majicah, na katerih je pisalo »absolutno ne«, z vodo in krtačo čistile sprednji del tega težkega območja. Poznam igralko, ki ji je bilo rečeno, da s Fotopubom kot umetnica ne bo mogla sodelovati, lahko pa jo zaposlijo kot čistilko. Zakaj v performansu čistimo, zakaj ne rušimo, mažemo in uničujemo? 

Vergangenheitsbewältigung se je izkazal za dvoumnega, v transu ponavljajočega giba drgnjenja tal pred Fotopubom smo premišljevale, kako ta prostor še vedno ostaja umazan primer finančnih in spolnih zlorab prenekaterih mladih umetnic. Čeprav na začetku nismo vedele, kje točno se bo performans dogajal, saj smo na programu lahko razbrale zgolj ulico in številko, je ob spoznanju, za kakšen prostor gre, med čiščenjem teža preteklosti padla na ramena sodelujočih: lahko gre za metaforo čiščenja slabe vesti, ki jo spet opravljamo feminizirani subjekti, lahko pomeni skrb za ohranjanje sistema, ki je v svojih temeljih še vedno patriarhalen, istočasno pa akt lahko razumemo kot opozorilo, da dogodki, povezani s Fotopubom, niso osamljeni primeri in da ta prostor tako kot prenekateri drugi, a morda manj očitno, še vedno čaka na (ob)sodbo. 

Zaključni performans Nataše Živković De Mortuis nihil nisi bonum (O mrtvih vse dobro) je korespondiral z idejo Judith Butler, ki jo Bojana Kunst obravnava v svojem najnovejšem delu. To je misel, da je proces dehumanizacije povezan s tem, da življenju odvzamemo možnost žalovanja. Kaj to pomeni za rojstvo in prezgodnjo smrt Centra za sodobne plesne umetnosti, ki se je rodil na papirju, se nikoli realiziral in umrl skupaj z njim? Nataša Živković kolektivno bolečino in ranljivost plesalskega poklica manifestira v pogrebnem ritualu, kjer občinstvo izkaže sožalje za nikoli obstoječo institucijo. Ranljivost nas povezuje, ples Nataše Živković, ki sledi raztresenju žare in manifestnemu žalnemu govoru na pokopališču Navje, sredi travnika in stebrov, učinkuje hipnotično, zasanjano in izjemno poetično, tej svetosti pa sledi sedmina, kjer jemo potico Barbare Kukovec ter si delimo radosti in skrbi prekarnega življenja in negotovosti. Sedmina, s katero se je festival (do neke mere tudi sezona) zaključil, je odprla prostor za premislek o negotovem sistemu. Ta namreč ne bo poskrbel za nas, pomagamo si lahko le same, a če se hočemo izogniti temu, da bi si našo skrb prilaščal, moramo ustvarjati neodvisne skupnosti, kar umetnost razširi onkraj svojega horizonta in jo sili k premišljevanju o temeljno drugačni ekonomiji vsakdanjega življenja.